Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Filip Kalan: Odmevi z ekrana 64

Filip Kalan, Naši razgledi, 20. 6. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Filip Kalan: Odmevi z ekrana 64 4. IV. 64 Dragi gledalci, rad bi vam priklical v spomin, kaj sem dejal v zaključnem komentarju k lanski sezoni – to, da je teza o modernizaciji, ali če hočete, o aktualizaciji naše gledališke dejavnosti navzlic srditim javnim razpravam vendarle zmagala. Res, da je zmagala le napol in les perspektivo znatnih kriz v prihodnjih sezonah, dar je bilo gledališko leto tako razgibano, da sem svoj up v prihodnost obnovil z apokrifno Galilejevo besedo: Eppur si mouve! Vse kaže, da skuša naše osrednje gledališče nadaljevati lanski prodor v sodobno problematiko. Vsaj prvotni namen je bil tak, če naj verjamemo programski izjavi Bojana Štiha, da želi ljubljanska Drama »postati, biti in ostati sodobno, aktualno, angažirano in kritično gledališče«, ki »odpira gledalcu poglede v najbolj usodna nravna vozlišča naših dni in naše individualne in družbene eksistence«. Ta programska izjava je vsekakor v redu. Vprašanje je v tem, kakšno je razmerje med namerami in dosežki tega programa, z drugo besedo: kako ponazarja ta program moralni nemir današnjega človeka. Zakaj v tem razponu med namerami in dosežki se dado letošnje uprizoritve razporediti v tri kategorije, ki razodevajo ostra, da ne rečem, usodna protislovja v naših gledaliških prizadevanjih. Prva kategorija zajema tiste igre, ki že zavoljo idejne in umetniške malovrednosti ne sodijo v spored kritičnega gledališča: Takšna je Leona Krucskowskega ideološko povsem sterilizirana priredba znane novele Leonida Andrejeva Gubernator – takšna je Josepha Kesselringa blaga satira na sodobne kriminalke Arzenik in stare čipke, staromodna in tudi tehnično zastarela groteska, namenjena zabavi nezahtevne publike in takšna je Ivana Potrča prepirljiva žalostinka stari resnici, da Na hudi dan si zmerom sam: nedognan poizkus, ki skuša ujeti v dramski spor politična nesoglasja med moralnimi kompleksi nekdanjih lagerašev in administrativno preventivo zoper naklepe Informbiroja. K tem nepotrebnim uprizoritvam moram dodati, da tudi v stilnem pogledu niso dale nič novega, saj so bile igrane »po starem«: z vso rutino ostarelega realizma – o Potrčevem nerojenčku pa moram priznati, da je Drama napravila medvedjo uslugo avtorju in varnostni službi in lagerašem, zakaj pogled, ki se odpira v to nravno vozlišče naših dni, sugerira gledalcu, da o političnih peripetijah v revoluciji ne odloča moralni, pač pa seksualni nemir današnjega človeka. v drugo kategorijo razvrščam tisti igri, ki sta namenjeni bolj komedijantski sprostitvi igralskega zbora kakor osveščanju gledalcev – to sta Darija Foja burleska Arhangeli niso avtomati in Georgesa Schehadéja pravljična improvizacija Zgodba o Vasku. O teh poizkusih se da ugotoviti dvoje: da je to zapoznel ponavljalni izpit iz modernizirane Commedie dell'arte in da ta preizkus naše nedvomne igralske radoživosti žal izzveneva v prazno. Tako se program, ki naj odpira pogled v usodna vozlišča, naše individualne in družbene eksistence, omejujejo na tri derniziranih gledaliških stilov iz evropske polpreteklosti. Prva filozofska poema Alberta Camusa Kaligula, druga tragikomedija Luigija Pirandella Henrik IV., tretja groteskna antidrama Edwarda Albeeja Kdo se boji Virginije Woolf. Uprizoritev teh nenavadno zahtevnih besedil, vznemirljivih do izzivalnosti, dokazuje, da namerava naše osrednje gledališče navzlic prakticističnim spodrsljajem nadaljevati pogumni prodor v sodobno problematiko ter kljubovati tako ostrim nesporazumom med kritiki kakor tudi prikritemu zgražanju tistih novih malomeščanov, ki ne marajo vznemiriti svoje družbene neangažiranosti z nelagodno dinamiko etičnih problemov. Ob teh vznemirljivih uprizoritvah se odpirajo tri vprašanja: Prvo – čemu naj bi tisti, ki rajši miže pred prepadi današnjega družbenega kaosa, gledali tako brezobzirno sodno razpravo, kakršna je igra o Kaliguli, kjer sedi, kakor duhovito pripominja že Dušan Pirjevec, na zatožni klopi celotna metafizika z vsemi tradicionalnimi pojmi, od boga in absolutne ideje do stalinistično deformirane narave in materije iz četrtega poglavja VKP (b)? Drugo – čemu naj bi tisti, ki ne marajo razmišljati o varljivi igri videza in resničnosti, presojali Pirandellovega Henrika IV., če bi morali sami pri sebi priznati, da nikoli v življenju niso bili to, kar so mislili, da so – marveč da so iz strahu pred zavestnim dejanjem rajši igrali to, kar so drugi zahtevali od njih? In tretje – čemu naj bi tisti, ki vzdržujejo videz moralnega standarda z uvoženimi konjskimi silami, poslušali vse tiste izbruhe nekontrolirane podzavesti, ki dokazujejo z neizprosno dialektiko Edwarda Albeeja, da spreminja lagodni videz komercializiranega življenja človekovo hrepenenje po ubranim sožitju z drugimi čedalje bolj v nelagodno resničnost popolne sebičnosti? Odgovor na ta tri retorična vprašanja, ki jih odpira naš prodor v sodobno problematiko, je samo eden: Tistim, ki rajši životarijo v lagodnem videzu kakor da bi živeli v nelagodni resničnosti, ne priporočam ne Camusa in ne Pirandella in ne Albeeja, zakaj ne morem se iznebiti občutka, da se vsi ti zares boje Virginije Woolf. Zelo mi je žal, da se moji zapiski o zadnjih gledaliških dogodkih ne ujemajo s spodbudnim mnenjem ljubeznivega celjskega dramaturga Janeza Zmavca, ki je zapisal o letošnjem tednu slovenske dramatike, da je tudi ta pregled sodobne drame »razgrnil pred nami presenetljivo bogastvo raznolikega snovanja vse od realizma, naturalizma, ekspresionizma, surrealizma do avantgarde«. Naj povem kar brez ovinkov, da je letošnji neuradni festival slovenske drame obnovil uprizoritve petih avtorjev, ki se resda že po izpovednih namerah tako zelo razlikujejo med seboj, da prilastek raznolikosti še nekako drži – o bogastvu pa ni da bi govoril, saj gre, kvečjemu za kakofonijo napol preživelih ter le na silo moderniziranih gledaliških stilov iz evropske polpreteklosti. Te uprizoritve: Prva je bila prizadevna, le da melodramatično igrana tržaška uprizoritev malopomembne, na videz vsaj v konverzacijskem pogledu dovolj spretne, v resnici pa staroversko obrekljive bulvarke Josipa Tavčarja s senzacionalnim naslovom Honolulu. drugi večer je pripravil ljubljanski Oder 57, gledališka ekspozitura revije Perspektive: to je Petra Božiča poizkus antidrame Kaznjenci, v pravem pomenu te besede le poizkus, ki zgleduje po domislekih tako imenovane dramatike absurda, pa je pravzaprav le medel odsev davno preminulega evropskega simbolizma. tretje delo je uprizorilo Mestno gledališče ljubljansko: obnovilo je tragično grotesko Jožeta Javorška Kriminalna zgodba – tisto domiselno komedijo, stkano iz cankarjanske problematike umetništva in pirandelistične igre videzu in resničnosti, ki je doživela gledališki krst in nagrado kritike že pred devetimi leti, na prvem celjskem festivalu v maju 1955 – četrti večer so izpolnili domačini iz Slovenskega ljudskega gledališča v Celju z dobronamerno, za gledalce pa hudo dolgočasno antiatomsko agitko Mihe Remca Srečni zmaji – režijsko zelo kultivirana, scenografsko zelo domiselna, igralsko zelo ubrana uprizoritev umetniško žal malokrvnega, iz daljnih zgledov prav tako že preminulega ekspresionizma spočetega besedila in na peti večer se je zaključil celjski teden z znano repertoarno zmoto ljubljanske Drame; igrali so kakor so vedeli in znali, potrpežljivo in nazorno, s podedovanim realizmom iz dobe med obema vojnama Janeza Potrča žalostni špetir o nesrečnih lageraših Na hudi dan si zmerom sam. Izjemi tega tedna, ki pričata o pravi umetniški domiselnosti, sta žal samo dve: Prvi je disciplinirani in kultivirani režiser Miran Herzog, ki pa je moral cepiti dar, znanje in okus na medlo agitko Mihe Remca – drugi je prebrisano duhoviti avtor Jože Javoršek s preizkušeno Kriminalno zgodbo, ki pa jo je režiser Janez Vrhunc nasilno prenaredil v povsem neustrezni velespektakel. In da ne bo nesporazumov: Vsega tega niso krivi prizadevni prireditelji celjskega festivala – nasprotno: ta vsakoletni pregled domače dramatike je v današnjih razmerah nujen že zavoljo tega, da bodo bridke izkušnje, ki jih doživljamo iz leta v leto, nemara le spodbudile teoretike in praktike, da bodo vsaj pri presoji in izbiri in obnovi izvirnih iger nehali improvizirati iz sezone v sezono ter začeli raziskovati celotni, poudarjam, celotni položaj slovenske drame – zakaj vsi si domišljajo, da ta položaj poznajo, nihče pa se ne mara lotiti treznega razbora temeljnih dejstev iz zadnjih dvajsetih let. 22. IV. 64 Naj navedem med paradoksi naše dramske stvarilnosti le petero dejstev, ki bodo morale slej ko prej vznemiriti našo gledališko teorijo in prakso: Edina ljudska igra, ki ji gre v polnem pomenu te besede ta naziv, so še zmerom Borovi Raztrganci (v oklepaju povedano: častna dediščina slovenske partizanščine, ki pa še nikoli ni bila uprizorjena s prvimi solisti naših dramskih gledališč) – edina povsem slovenska in stilno povsem izvirna uprizoritev je bila Mahničeva adaptacija Vilharjevih iger v znanem Večeru v čitavnici (spet v oklepaju: nadarjena z rahlo ironijo pretkana obnova našega rodoljubarskega zanosa iz dobrih starih časov) – edina komedija, ki je prešla v stalni spored naših odrov, je spet adaptacija. to so ljubeznivo razigrani Kreftovi Kranjski komedijanti (in v oklepaju: slavnostna igra, ki nenavadno spretno rehabilitira nekdanje ponesrečene poizkuse Janeza Bleiweisa, Josipa Vošnjaka in Frana Govekarja) – edina problemska drama, ki skuša zares načeti dialektično razmerje med družbo in oblastjo, je Smoletova Antigona (in spet žal v oklepaju: igra v antični preobleki, ki bi je brez revolucionarnega zgleda in s konformističnim zaključkom revolucionarnega Jeana Anouilha nikoli ne bilo) – in naposled: naša najplodovitejša gledališka avtorja sta (verjemite ali ne) Josip Tavčar in Igor Torkar, ki pa v celoti še nikoli nista bila zares kritično ocenjena (in še to v oklepaju: prvega smo obravnavali vselej le prizanesljivo, ker je naš tržaški rojak – zoper drugega pa smo vselej polemizirali le z ostrostrelnimi naboji). In za zaključek ob naši novi čitalnici še to kranjsko kratkočasno. Kakor vselej in povsod je statistično vendarle vse v najlepšem redu, v teh dvajsetih letih smo doživeli čez osemdeset krstnih uprizoritev in najprizadevnejši boter je bil, kakor se spodobi, le Oder 57: ta je v šestih letih krstil kar dvanajst otrok – pa naj bodo godni za življenje ali ne, ter h krstu vselej le svoje lastne otroke, saj so vsi ti otroci že vnaprej obdarjeni z deželno doto in pri krstu sodelujejo vselej le izbrani gostje s plačilnega spiska drugih gledališč. Včasih smo rekli: Nemo propheta in patria! Zdaj nas uče drugače: Ni je Dramatike brez Perspektiv! 13. V. 64 Priznati moram, da me jubilejne svečanosti, tako zelo pogoste v tem našem tako zelo pozabljivem času, čedalje bolj spodbujajo, da bi tudi spričo shakespeareomanije, ki je ob letošnji obletnici zajela ves svet, obnovil misel, ki sem jo zagovarjal doma in na tujem – to, kako nas je izkušnja poučila, da velja sleherni razbor zgodovinskih pojavov le toliko, kolikor vzdrži primerjavo s pregledom naše lastne dejavnosti, z uspehi in z neuspehi našega življenja, s peripetijami našega časa, tega edinega časa, ki si ga ne moremo odmisliti, saj je to čas naše usode: čas, ki ga moramo živeti. Mislim, da se moramo iznebiti vsakršnih akademskih iluzij, če hočemo presoditi dosedanje dosežke in spodbuditi nove poizkuse naše teoretične in praktične shakespearologije, zakaj očitno je, da s podedovanimi metodami pozitivistične faktografije nismo prispevali in tudi ne bomo prispevali ničesar k podatkom o Shakespearovem času, življenju in delu – to je že davno zanesljivo raziskano in pregledno ugotovljeno v tako imenovanih kapitalnih delih angleških shakespearologov od marljivega Edmunda Chambersa do današnjih raziskovalcev in vse, kar lahko storimo v tem pogledu, bo le informativna obnova tega, kar so dognali drugi. Veliko te informativnosti opredeljuje tudi dosedanje dosežke naših raziskav, zato moramo intenzivirati vsakršen domač trud, ki bo spodbudil gmotno in duhovno samostojnost takšnih raziskav, ki jih moramo opraviti sami brez tujih zgledov. Žal razodeva ta smer ne le vse prednosti, marveč tudi vse slabosti podedovanega pozitivizma, saj se Moravčeva domiselnost omejuje malone samo na marljivo zbiranje podatkov o naših prevodih in uprizoritvah ter ne prodira globlje v idejno in estetsko, z drugo besedo: v resnično, v umetniško, v stvariteljsko dinamiko gledališke omike. Tako je povsem očitno, zakaj se naši mladi gledališki praktiki – igralci in režiserji, ki skušajo na odru ponazoriti sožitje sodobnega človeka s Shakespearovim vesoljem, ne zgledujejo po izročilu te in takšne shakespearologije, pač pa se znova in znova ozirajo po spodbudah iz tujega sveta, zakaj te mlade ljudi vznemirja čas, ki je rodil današnji družbeni nered, čas, ki je sprožil nova protislovja med človekovo družbeno in individualno eksistenco, čas, ki ga moramo živeti, živeti vsem in vsemu navkljub. V to osrčje sodobnega nemira sta segla zadnji čas s teorijo in prakso dva shakespearologa raznorodnega porekla: Prvi je poljski estet in zgodovinar Jan Kott s problemskimi eseji o eksistencialnem razmerju sodobnega človeka s Shakespearovim svetom – drugi je znani angleški režiser Peter Brook, ki se s puristično uprizoritvijo Kralja Leara vrača idejno in estetsko v surrealistična izhodišča Kottove polemike z romantičnimi in realističnimi usedlinami v gledališki konvenciji. V teh in takšnih razmerah, razpetih med načelni odpor do podedovanih pravil in surrealistično spodbudo dvojice Kott in Brook, se je rodila tudi Mileta Koruna nejubilejna uprizoritev Kralja Leara v jubilejnem letu 1964 na odru ljubljanske Drame. To je nadarjen in tvegan poizkus, do kraja sprt z našo dosedanjo teoretično in praktično shakespearologijo, spočet v resnični sli po novem izrazu, le da obremenjen še z mnogimi nedostatki naše gledališke dediščine. Tako izdaja zgledno očiščeni, do monumentalnosti izpraznjeni igralni prostor Korunovega Leara vso revščino našega tehnično zastarelega svetlobnega parka in igralci, vajeni ali melodramske razgibanosti ali psihološke tenkočutnosti, se pogrezajo sredi tega somraka v pravo tesnobo spričo tega, da morajo igrati brez kulis, brez mobiljanja, brez rekvizitov. Tako je ta režiserski poizkus tudi igralski preizkus našega modernizma, vendar vse kaže, da bo ta vznemirljiva dvojnost doživela ugoden sprejem v jugoslovanski javnosti, zakaj odbor, ki pripravlja izbor osmih uprizoritev za naš, kako bi dejal, »zvezni« festival Williama Shakespeara v Sarajevu, je dognal, da gre v tem sporedu novemu slovenskemu Learu častno mesto festivalskega zaključka. Tretja smer naše shakespearološke plovbe vodi skozi nevarno ožino med Scilo Koblarjevega krščanskega idealizma in Karibdo Kreftovega staromarksističnega aktualizma. Metodološka načela te navigacijske spretnosti so bila izdelana v pozitivistični učilnici primerjalca Antona Ocvirka, se uveljavljajo z dokajšnjim uspehom v raziskovalni dejavnosti Dušana Moravca. Prvi teoretični rezultat te navigacije je znana Moravčeva razprava Shakespeare pri Slovencih iz leta 1949, prvi praktični rezultat pa skrbno pripravljena razstava z istim naslovom pod vodstvom istega avtorja in v režiji Slovenskega gledališkega muzeja v letu 1964: prireditev, ki jo spremlja z ljubeznivim in poljudnim komentarjem ter z množico izbranih ilustracij drugi zvezek Dokumentov ustanove. Naključje je naneslo, da lahko poročam že nocoj o gledaliških dogodkih, ki so se pravkar sprožili in se še niso zaključili, zakaj pred dobrim mesecem so me povabili, naj sodelujem pri pripravah za osem-dnevni jugoslovanski festival ob obletnici Williama Shakespeara in ta festival se je začel pred dvema dnevoma v Sarajevu: Gre za osem izbranih uprizoritev iz Beograda, Osijeka, Novega Sada, Sarajeva, Zagreba in Ljubljane, za dve matineji z recitacijskim sporedom, za tri razstave o literarnih in o gledaliških shakespearianah, za simpozij na neizčrpno temo o Shakespearovi dramaturgiji in odrski realizaciji njegovih del in za ciklus znamenitih filmov, ki jih je dala festivalu na razpolago Jugoslovanska kinoteka. Pričakovali smo, da bodo vsaj po naših vodilnih ustanovah obnovili umetniške dosežke zadnjih let in dodali tem dosežkom še to ali ono eksperimentalno uprizoritev. Pa je bilo drugače. Vsa naša gledališča so prijavila le letošnje premiere, tako da se nam ponuja na sarajevskem festivalu le naglo improviziran pregled čez eno samo sezono, z drugo besedo: ta naš festival navzlic zahtevnemu programu nikakor ni reprezentativen, marveč le informativen pregled naših prizadevanj za uprizarjanje Shakespearovih del. Seveda problemov ob teh uprizoritvah ne manjka: kakor drugod po svetu se tudi pri nas poraja zadnje čase upravičen odpor do lažnega historicizma pri uprizarjanju Williama Shakespeara in ta odpor se nemalokdaj druži s strastno, da ne rečem, histerično slo po absolutni aktualizaciji – vendar prva in druga skrajnost onemogočata ustvarjalno obnovo Shakespearovega sveta na odru. Sorodne vsebinske premike razodevata zagrebški uprizoritvi Dina Radojevića in Koste Spaića, zakaj Radojević uprizarja Hamleta tako, da spreminja dvorna tragična čedalje bolj v meščansko dramo, pa prenareja renesančno igro zame njav v komediji Milo za drago v mračno satiro na koruptnost oblasti. Rezultat obeh premikov je soroden: kakor izgublja Radojevićev Hamlet ves tragični zanos v akciji zoper Klavdijev dvor, da v njem komaj še spoznamo maščevalca umorjenega očeta – tako se Spaićev satirični monumentalizem izteka v prazno, zakaj to ni več radoživa in izzivalna, in če hočete, tudi politično izzivalna komedija, marveč le še tragična groteska s komičnimi epizodami. O ljubljanskem Learu, ki zaključuje festival, sem že povedal, da ga je zasnoval Mile Korun v hudi uri, razpet med odporom do podedovanih pravil in gledališko spodbudo Jana Kotta in Petra Brooka. Poizkus, tvegan in vznemirljiv, le da žal brez slehernega idejnega in estetskega zaključka. To, da Korunov Lear nima zaključka, ne izvira iz režiserske nedomiselnosti, marveč iz dramaturške nedognanosti Korunove zamisli. Korun prevzema po Kottu in Brooku tezo, da Lear ni igra o Learu, marveč moraliteta o koncu sveta. Z drugo besedo Becket, projiciran v srednji vek. Denimo, da soglašamo s to tezo – vendar ne moremo mimo Shakespeara. Tu, v pesnikovem besedilu, se Learova zgodba izteka povsem nedvoumno v pravi finale: v finale z Learovim naslednikom Edgarjem. In denimo, da je Lear res igra o koncu sveta: tedaj je Edgar tisti, ki se tega zaveda, vendar z vsem tragičnim ponosom zadnjega vladarja pred vesoljnim potopom, saj reče prav Edgar pred odločilnim bojem te besede: Ripeness is all – zrel biti, to je vse! Tako smo zašli v pravi finale – in nemara se bodo gledališki ljudje, zajeti v večni spor med Shakespearovim genijem in našim časom, spraševali, kako naj se lotijo dileme, ki nam jo zastavlja sarajevski festival, pa jim ne vem povedati drugega kakor to: Berite Shakespeara, preden ga uprizarjate! 3. VI. 64

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1964-06-2401-2500_2573-2574-2575
Javi napako na oder@slogi.si.