Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Za resnično gledališko kulturo

Sonja Gašperšič, Naši razgledi, 20. 6. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Kritična mnenja o VII. reviji dramskih skupin Slovenije v Novem mestu Za resnično gledališko kulturo Sonja Gašperšič Dva dogodka, ki sta le slučajno povezana. Taisti dan, ko se je na večer v novomeškem Prosvetnem domu prvič odgrnila zavesa VII. revije dramskih skupin Slovenije, je prosvetno-kulturni zbor skupščine SRS razpravljal o kompleksni in ne preveč zavidljivi situaciji naših gledališč oz. slovenske gledališke kulture. Ne zaradi posebnega poudarka, le za to priložnost naj iztrgam iz števila kritično zastavljenih vprašanj eno samo misel, ki je bila prav tu izrečena. Prepričanje, namreč, da tudi amaterska dramska gledališča imajo in bodo imela na Slovenskem še vedno zelo pomembno gledališko vlogo, tako pri vzgoji občinstva, kakor tudi pri zadovoljevanju določenih potreb po gledališki kreativnosti. Menim, da pomembnost gledališkega amaterizma ni pogojena le v »trenutni situaciji« naše gledališke kulture. Res imamo samo pet poklicnih gledaliških dramskih hiš, ki ne morejo ponesti žive odrske besede povsod tja, kjer si je žele. Res imajo te hiše komaj nekaj nad sto umetniških sodelavcev, ki ne bi mogli zadostiti potrebi po nekem novem gledališču, čeprav bi zanj druge pogoje imeli. Ta kader tudi ne more danes sam zadovoljiti vseh potreb radijskih slušnih in televizijskih dramskih predstav. Res je tudi, da so danes amaterji v tretjini slovenskih naselij žal edini posredovalci živega gledališča. Res je tudi, da imamo pet amaterskih stalnih gledališč, ki delujejo kot polpoklicne ustanove, in vrsto odličnih amaterskih ansamblov, ki pa uprizarjajo gledališka dela bolj občasno. Vse to pa k pomembnosti in izpovedno kreativni vrednosti gledališkega amaterizma samo po sebi še z ničemer ne prispeva. Le resnična nadarjenost igralcev in njihov resnični interes za gledališko kulturo, njihova vedno večja razgledanost in strokovno znanje, tenak, toda ne podcenjujoč posluh za socialno okolje, kateremu posredujejo svoje predstave — le to bo amaterizem uvrstilo kot člen v verigo vseh prizadevanj za resnično gledališko kulturo. Zakaj ponavljam te, vendarle že tolikokrat izrečene misli? (O uspelih in manj uspelih predstavah v Novem mestu je že poročalo Delo.) Žal smo se na tribuni gledaliških amaterjev letos ponovno vračali k razpravam starega datuma, k razpravam, za katere smo menili, da nimajo več spodbud. Recimo jim tako ali drugače, svojevrstni kompleks nekaterih amaterjev ali določene težnje po amaterskem cehu. Vsekakor, zaprtost v lastne vrste. Morali bi biti letos zelo zadovoljni, da smo se lahko v Novem mestu srečali prvič ali ponovno z nekaterimi bolj ali manj polpoklicnimi gledališči, katerih dejavnost je stalna in dokaj obsežna: Gledališče »Tone Čufar« z Jesenic, »Mali oder« in »Šentjakobsko gledališče« iz Ljubljane, »Amatersko gledališče iz Tolmina« (žal nismo doslej na reviji še nikoli srečali Goriškega polpoklicnega in potujočega gledališča, čeprav uprizori letno do 7 del in posreduje do 100 predstav). Predstave teh gledališč, ki smo jih gledali v Novem mestu, so povečini pripravili poklicni režiserji. Zato so zbudile pri nekaterih amaterjih dokaj čuden sprejem, češ, za nas ni zanimivo, če gledamo in ocenjujemo polpoklicno gledališče in delo poklicnega režiserja. Gre za očitno zmoto! Zdi se, da nekateri še kar vnaprej hočejo vztrajati pri tem, da bi gledali na odru amaterje, ne pa gledališki dosežek. In če je bil ta večji, ker je pri predstavi sodeloval poklicni režiser — naj bo mar minus za amaterje? Skupine, jasno, ne morejo imeti samih odlično zaigranih gospodičen Supo (Mileno Muhič, ki je že nekaj let presenečala na revijah s svojo nadarjenostjo in svojstvenim igralskim temperamentom, je zdaj — pozdravimo — angažiralo poklicno gledališče!), imajo pač ansambel z boljšimi in slabšimi igralci. Toda neodpustljivo je, če zapirajo vhodna vrata v svoje velike dvorane, izbe in avditorije na prostem tako čvrsto in za vekomaj, da gledamo potlej poleg kreacij v polnem pomenu te besede nekaj kruto diletantskih revščin, po geslu: »Kolikokrat sem ti rekel, da ne izgovarjaj apartejev soigralcu v brk ...«, pri tem, ko se zares nadarjeni mladi ljudje neopaženo sprehajajo po Slovenskem. Želeti je, da bi žirija prihodnje leto v številnejši sestavi obiskovala predstave, prijavljene za revijski izbor. Ne gre za nezaupnico: toda koristneje bi bilo. Komparacija mnenj je že davno šteta med pametne stvari. Kulturne potrebe Novega mesta so bile letos pač take, da prave atmosfere v neakustični dvorani sploh ni bilo (»Lepo Vido« v šolski telovadnici prepuščam kolegom, preveč je bilo mučno, da bi človek obujal spomine). Kaj meni o tem novomeški kulturni krog? Morda pa konec junija ni najprimernejši za revijo? Marina Golouh Menim, da pomembnost gledališkega amaterizma ni pogojena le v trenutni situaciji naše gledališke kulture. Res imamo samo pet poklicnih gledaliških dramskih hiš, ki ne morejo ponesti žive odrske besede povsod tja, kjer si je žele. Res imajo te hiše komaj nekaj nad sto umetniških sodelavcev, ki ne bi mogli zadostiti potrebi po nekem novem gledališču, čeprav bi zanj druge pogoje imeli. Ta kader tudi ne more danes sam zadovoljiti vseh potreb radijskih slušnih in televizijskih dramskih predstav. Res je tudi, da so danes amaterji v tretjini slovenskih naselij žal edini posredovalci živega gledališča. Res je tudi, da imamo pet amaterskih stalnih gledališč, ki delujejo kot polpoklicne ustanove, in vrsto odličnih amaterskih ansamblov, ki pa uprizarjajo gledališka dela bolj občasno. Vse to pa k pomembnosti in izpovedno kreativni vrednosti gledališkega amaterizma samo po sebi še z ničemer ne prispeva. Le resnična nadarjenost igralcev in njihov resnični interes za gledališko kulturo, njihova vedno večja razgledanost in strokovno znanje, tenak, toda ne podcenjujoč posluh za socialno okolje, kateremu posredujejo svoje predstave — le to bo amaterizem uvrstilo kot člen v verigo vseh prizadevanj za resnično gledališko kulturo. Mirko Zupančič Spričo dejstva, da je organizacijska mreža kulturno prosvetnih društev šibka, materialna osnova neznatna in programska usmeritev neenotna, jim je to še posebej težko. Dušan Tomše Letos se je sedmič sestal »parlament slovenskih gledaliških amaterjev«. Osnovni ton razpravi je dajalo osem izbranih predstav in izrečene kritične misli o njih, nič manj pomembne pa niso bile ob novomeškem srečanju nekritične misli o neizbranih predstavah, pa pomisleki ob izbranih. Tako se je tudi letos ta navidezna manifestacija, obložena z darilci, govori, spominki in aplavzi, sprevrgla v tih zagrižen spopad med čisto teatrsko radoživostjo in sprofesionalizirano rutino, med amatersko skromnostjo in pomembnostjo na zveznem nivoju, med samokritičnostjo in samodopadenjem. Osamljena misel, da na amaterski reviji gledališki strokovnjaki nimajo kaj iskati in da se amaterji od njih nimajo kaj naučiti, je klavrno propadla. To sicer ne pomeni, da se take in podobne misli ne bodo znova in znova rojevale, pomeni pa zmago kvalitete nad kičem, jasnih stališč o vlogi amaterizma nasproti krilaticam »za amaterje je vse dobro, bodite veseli, da sploh kaj igrajo.« Najbrž naziv »revija« ni več primeren, ker vsakoletni nastopi in pogovori gledaliških amaterskih ustvarjalcev in ljubiteljev že nekaj let niso več v sorodstvu z revialnim razkazovanjem. Kvaliteta letošnjih uprizoritev (izvzema dva spodrsljaja, od katerih je bil eden grobo stopnjevan še z neprimernim vizualnim in akustičnim ambientom) je bila več kot zadovoljiva. To so pokazali kritični pogovori, pa tudi prikrito negodovanje nekaterih amaterskih gledališčnikov, ki se jim je zdela pomoč »profesionalnih režiserjev« nekakšno kršenje nenapisanih zakonov amaterizma. To negodovanje je bilo sicer razumljivo, če smo ob njem pomislili na neugodne delovne pogoje, v katerih živi del naših gledaliških amaterjev, če smo pomislili na objektivne, pa tudi subjektivne zavore. Hkrati pa to negodovanje ni moglo spremeniti dejstva, da ima svoje pravice tudi publika, ki plača vstopnino in večer za večerom polni dvorano. Podatki o letošnjih gledaliških uprizoritvah na slovenskem dokazujejo, pa naj bo to komu ljubo ali ne, da bodo Slovenci še kar naprej igrali in gledali gledališke predstave: Še posebej spodbudno dejstvo: mnoge letošnje uprizoritve so pokazale pravo gledališko radoživost, žlahtno komedijantstvo, veselje do igranja in odrskih vragolij ter čarovnij. Poleg nekaterih resničnih gledaliških doživetij je letošnjo revijo obogatilo tudi nekaj tehtnih analiz. Opozorile so, da v tako neobstojnem in stihijskem sistemu umetnostne in zlasti gledališke vzgoje, kot ga imamo pri nas, gledališka kultura ne more zaživeti, in da v njenem okviru tudi amaterji ne morejo najti svojega mesta. NAŠI RAZGLEDI 36

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.