Talenti so "odplesali"?
M. Kunej, Večer, 27. 6. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
SEDANJA IN JUNJA PUTA SLOVENSKEGA BALETA
Talenti so,, odplesali"?
Vecer
27.VI.67
Slovenci smo trenutno brez samostojne baletne skupine. V resnici sploh nimamo baleta.
To je nerazveseljiva ugotovitev številka 1.
No, imamo sicer operni baletni zbor, vendar je razumljivo, da je ljubljanska opera zoper njegovo osamosvojitev, saj bi ostala brez baleta, ki ga nujno potrebuje za svojo lastno aktivnost. Ubrali bi torej napačno pot rešitve, če bi poskušali z mehanično okrepitvijo opernega baletnega zbora, pač pa ga bo treba temeljito izpopolniti za to pa bi bil seveda potreben denar...
Če bo ostala nakazana pot neuresničena, smo obsojeni, da bomo še dolgo brez baleta (posebno modernega!), kar pomeni hkrati, da ne bomo mogli uprizoriti nekaterih modernih opernih in podobnih del (npr. musicalov). Tudi ne bo mogoče uvesti nekaterih modernih dejavnosti, ki so »popularne« v plemenitem smislu.
Dokler bomo parkirali na današnjih pozicijah, bo precejšen del naše glasbene dejavnosti ostal tradicionalen, zastarel in za občinstvo manj zanimiv, kot bi bil lahko. Ne moremo oporekati tistim, ki zatrjujejo, da je moderni balet danes eden izmed bistvenih in izredno pomembnih sestavnih delov kulture. Ta njegova pomembnost je v neposredni zvezi s spontanimi kulturnimi potrebami množic v sodobni družbi.
Za ljubljanski balet velja, da nima dovolj kadra. Rednih članov je namreč le 34, pa še med temi je nekaj starejših. Tisti, ki na tem področju niso analfabeti, vztrajno trde: za balet je absurdno, da bi trajala delovna doba 35 oziroma 30 let, zato bi jo bilo treba v novem pokojninskem zakonu skrajšati. Na odru lahko tako dolgo aktivno nastopajo le izjemoma redki veliki baletni umetniki. Sicer pa je s plesalcem nasploh tako, da začne njegova »odrska uporabnost« po štiridesetem letu vidno in naglo upadati.
Je pa še nekaj drugega: zaradi preskromnega nagrajevanja si iščejo plesalci pota v druga gledališča v državi - dostikrat pa tudi v tujino in tisti mladi baletniki, ki so nadarjeni, se dobro uveljavijo drugje. Zdaj tarnamo: dostikrat se primeri, da se plesalci v naši šoli in operi izuče in razvijejo, nato pa rečejo Ljubljani zbogom...
Strokovnjaki pravijo, da bi morali povečati (v nekaj letih) naš baletni ansambel vsaj za 50 članov.
Cetudi zatisnemo oči zaradi predolgega delovnega staža, je za ljubljanski baletni zbor značilno, da je številčno mnogo prešibak in da je najmanjši med vsemi osrednjimi jugoslovanskimi opernimi gledališči. Ni torej čudno, da si mora vsakič (pri večjem baletnem večeru) pomagati z mnogimi gojenci srednje baletne šole, da vsaj deloma dopolni manjkajoče. Tudi to je: iz baletne šole sta prihajala v zadnjem času največ po dva absolventa na leto...
Pomanjkanje koreografov je problem posebne sorte. Naše mlajše moči, ki jih imamo trenutno, zaostajajo v kvaliteti ne le za evropsko ravnijo, temveč celo za jugoslovansko. Zato, pravijo, bi morali vsaj za eno novo baletno uprizoritev v vsaki sezoni povabiti dobre koreografe od drugod, po možnosti tudi iz tujine (ZDA, Anglija, ZSSR, Francija). To bi bila najboljša šola za celoten baletni ansambel pa tudi za nadaljnji razvoj mlajših koreografov.
M. Kunej
- Opomba
- Balet;
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-06-2401-2500_2596