Brez konca: Shakespeare ali Bacon
TT, 30. 6. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Brez konca:
Shakespeare
ali Bacon
Kdo je avtor slavnih komedij in tragedij, William Shakespeare ali njegov tudi slavni sodobnik Francis Bacon? Naivno bi bilo pričakovati, da sta vneta tabora »šekspirjancev« in »bakonistov« ob štiristoletnici slavnega avtorja zakopala bojno sekiro; prav pred nekaj dnevi so se spretni odvetniki pred sodiščem v Wilberforceu spet spopadli zaradi tega, za mnoge nepomembnega vprašanja. Gre namreč za dediščino v znesku okoli sedem tisoč funtov, ki jih je pokojna gospa May Hopkins namesto svojim zakonitim dedičem zapustila »Baconianski družbi«, da bi le-ta nadaljevala raziskave o resničnem poreklu velikih dram in sonetov iz petnajstega stoletja. Dedičem oporoka kajpada ni bila povšeči; čeprav so dobili vsak svoj dolžni delež, se jim zdi zamalo, da bi izgubili okroglih petnajst milijonov dinarjev. Ker pa je gospa Hopkins svojo oporoko napisala pri polni zavesti in v skladu z vsemi formalnostmi, je po tej plati ne morejo spodbijati. Dediči so se zato odločili za drugačen taktični pristop. »Baconianski družbi« očitajo, da so njeni napori v vsakem primeru zaman, da po nekaj stoletjih nihče več ne more najti neizpodbitnih dokazov za to, da je zgodbo o nesrečnem danskem princu Hamletu napisal Bacon in ne Shakespeare. Z drugimi besedami: po trditvah dedičev »Baconianska družba« ni družba, ki bi imela resne cilje, in da zato ne bi smela dedovati večjih vsot. Odvetniki družbe pa po drugi plati ploh ne dopuščajo možnosti, da družba ne bi smela dedovati, češ da ima vsak državljan pravico zapustiti svoje premoženje za podvige, ki so mu najbolj pri srcu; razen tega so odvetniki mnenja, da sodišče ni pristojno za sodbe, ki zadevajo »visoko litararne« probleme.
Wilberforški sodnik je hotel priti stvari do kraja tako, da je poklical pred sodišče priče, med njimi Shakespearovega zagovornika profesorja Trevorja Roperja, vendar si s tem ni kaj prida pomagal, »bakonisti« so namreč nastopili s starim argumentom, češ da oblasti ne dovolijo odpreti Shakespearovega groba, kjer bi naj našli (ali pa seveda tudi ne) dokazne listine. Sodnik je sklenil, da bo zadevo še premislil.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Osebe
- William Shakespeare
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-06-2401-2500_2598