Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Brez konca: Shakespeare ali Bacon

TT, 30. 6. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Brez konca: Shakespeare ali Bacon Kdo je avtor slavnih komedij in tragedij, William Shakespeare ali njegov tudi slavni sodobnik Francis Bacon? Naivno bi bilo pričakovati, da sta vneta tabora »šekspirjancev« in »bakonistov« ob štiristoletnici slavnega avtorja zakopala bojno sekiro; prav pred nekaj dnevi so se spretni odvetniki pred sodiščem v Wilberforceu spet spopadli zaradi tega, za mnoge nepomembnega vprašanja. Gre namreč za dediščino v znesku okoli sedem tisoč funtov, ki jih je pokojna gospa May Hopkins namesto svojim zakonitim dedičem zapustila »Baconianski družbi«, da bi le-ta nadaljevala raziskave o resničnem poreklu velikih dram in sonetov iz petnajstega stoletja. Dedičem oporoka kajpada ni bila povšeči; čeprav so dobili vsak svoj dolžni delež, se jim zdi zamalo, da bi izgubili okroglih petnajst milijonov dinarjev. Ker pa je gospa Hopkins svojo oporoko napisala pri polni zavesti in v skladu z vsemi formalnostmi, je po tej plati ne morejo spodbijati. Dediči so se zato odločili za drugačen taktični pristop. »Baconianski družbi« očitajo, da so njeni napori v vsakem primeru zaman, da po nekaj stoletjih nihče več ne more najti neizpodbitnih dokazov za to, da je zgodbo o nesrečnem danskem princu Hamletu napisal Bacon in ne Shakespeare. Z drugimi besedami: po trditvah dedičev »Baconianska družba« ni družba, ki bi imela resne cilje, in da zato ne bi smela dedovati večjih vsot. Odvetniki družbe pa po drugi plati ploh ne dopuščajo možnosti, da družba ne bi smela dedovati, češ da ima vsak državljan pravico zapustiti svoje premoženje za podvige, ki so mu najbolj pri srcu; razen tega so odvetniki mnenja, da sodišče ni pristojno za sodbe, ki zadevajo »visoko litararne« probleme. Wilberforški sodnik je hotel priti stvari do kraja tako, da je poklical pred sodišče priče, med njimi Shakespearovega zagovornika profesorja Trevorja Roperja, vendar si s tem ni kaj prida pomagal, »bakonisti« so namreč nastopili s starim argumentom, češ da oblasti ne dovolijo odpreti Shakespearovega groba, kjer bi naj našli (ali pa seveda tudi ne) dokazne listine. Sodnik je sklenil, da bo zadevo še premislil.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1964-06-2401-2500_2598
Javi napako na oder@slogi.si.