Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Mimo novega Kulturnega doma

Andrej Budal, Primorski dnevnik, 1. 11. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Mimo novega Kulturnega doma Pred več leti so se zbrali Slovenci z domačimi oblastvi v Petronijevi ulici, da položijo temeljni kamen za nov kulturni dom. Kamnu so izročili v varstvo kulturno poslanico za bodoče rodove. Gradnja kulturnega doma je bila tedaj že v teku. Pred tistim dnem in zlasti po njem je noga često rada krenila mimo nove gradnje, tudi če je tja niso usmerjali opravki. Prostor je bil ločen od ostalega sveta z dolgim plotom ob kraju ceste in vstop nezaposlenim prepovedan. Le kako bi mogel kdo prepovedati vstop budni misli, ki je dan za dnem obletavala novo gradnjo? Noga in misel sta pogosto ubirali pot prav mimo tistega plota. Noga se je ustavljala ob dolgih deskah, misel pa je neovirano švigala čeznje na gradbišče, stikala po kotih, si ogledovala rastoče ogrodje ob svežih zidovih, se čudila velikanskemu pokončnemu kovinskemu sodu, gledala mojstrom, zidarjem in podajačem na prste, preštevala kladiva, žlice in vrče, se skrivaj ozirala podjetniku v njegove papirje, ko je dajal navodila, da so se zidovi poganjali iz temeljev in se vzpenjali vse više in više. Goloto praznega plota so polagoma prepredli veliki, raznobarvni lepaki ki so mimoidočim, kakor še danes, ponujali Termoshell, Coperte Meraclon in mnogo drugega koristnega blaga. Ko so zidovi prerasli plot, je na njih zavabil slovenski napis GRADNJA KULTURNEGA DOMA z imenom podjetja in poleg njega podoben italijanski napis - oboje najlepši vzorec zakonito predpisane dvojezičnosti in mirnega sožitja med obema domačima narodoma. Lepega dne je sredi razgibanega dela vse zamrlo in zamolknilo. Noga je obstala kot vkopa na drugem tlaku, oči so strmé razbirale, približale so se špranji v plotu, opazovale: nikjer žive duše, smrtna tišina. Stavka? Ne. Izvedelo se je, da je nenadoma usahnil denarni vir in se ne ve, ali še zažubori. Minevali so tedni in meseci. Nekateri so opozarjali, da bo treba drezati, češ da je bil tudi začetek težaven, poln čudnih negotovosti. Iz Rima ni bilo odgovora, ni bilo dovoljenja. Poizvedovanje je dognalo, da tam sploh ničesar ne vedo o kakšnem kulturnem domu, ki naj bi se zidal na njihove stroške, ker do njih ni prispela nobena taka prošnja in o številnih, obsežnih prilogah v Rimu ni najmanjšega sledu, čeprav je bila pošiljka priporočena. Pot je dolga, uradov in vrat je nič koliko, ni zlomek, da bi kaj kje ne obtičalo ali se za smolo celo izgubilo; naj se prošnja po možnosti obnovi. Obnovila se je po zanesljivejši poti in po dolgem čakanju je prišlo tudi dovoljenje. No, tudi zastoj se je končno pojasnil, vir je znova zažuborel in po daljšem čakanju je tudi delo na gradbišču znova oživelo. Vmes so se začele širiti nenavadne vesti o predpisih za bodoče gledališke predstave v novem domu. Predstave naj bi se baje vršile samo kot čisto prosvetne prireditve za narodov blagor - brez vstopnine. Upati je, da bo zadeva zadovoljivo urejena. Poti mimo doma so bile posute z novim ugodjem, ko so se novi zidovi odevali v omet, vzbujali nove radostne občutke in odpirali pogled v boljšo prihodnost: v domu bodo imeli Slovenci po štiriinštiridesetih letih spet svoje kulturno zbirališče in se bodo lahko v njem uspešneje posvečali izdatnejšemu prosvetnemu izživljanju. Sprehodi mimo rastočega kulturnega doma so postajali od dne do dne izpodbudnejši. Zidanje je neudržno kipelo proti jasnemu in včasih oblačnemu nebu in visoka streha se je blago poveznila in vzela vse prostore pod svoje okrilje. Mnogim iz občinstva je došlo prijazno povabilo, naj si ogledajo pokrito stavbo. Ko so se z vrha razgledovali po nižjih strehah okolice in tja na sever do nekdanjega Narodnega doma, ki ne sme biti več dom kulture, temveč navaden «albergo» za vse, so se osebno prepričali, da londonski sporazum glede novega doma ni prazna beseda, temveč postaja živa stvarnost. Pročelje nove stavbe se je že docela izluščilo iz visokega lesenega ogrodja. Oko se z užitkom sprehaja po okroglih belih stebrih glavnega vhoda in po velikanskem kamnitem omrežju zahodnega dela pročelja, domiselno in simbolno stkanem iz neštetih ozkih in visokih lin v več nadstropjih, prav do enovitega, gladkega zgornjega pasu, ki ga navzgor obroblja v sinjino dregajoča svetla ograja z vitkimi četveroogelnimi količi. Stopiš na bližnji Peruginov trg, kjer ti dom zakrijeta dve stari hiši. Pomikaš se po prečkotnici po trgu navzgor. Nizke platane, ki senčijo trg, zapirajo razgled k domu, le delno se svetlika skozi listje njegov najvišji del. Obstaneš pred nizkim, lesenim, z zelenkastim platnom pokritim ljudskim zabaviščem ali gledališčem z napisom LA BARACCA, z oznanilom, da igrajo tri komična dejanja «Iz sence v sonce smeh!» (Dall'ombra al sole ridere!). Tolikokrat si hodil po trgu, pa se nisi nikoli ustavil ob lopi, nisi pomislil, da živijo tod okoli ljudje, željni preprostih iger in šaljivih prizorov, ki naj jih iz mračnih življenjskih senc dvignejo v jarko sonce smeha. Ogledaš si rjavo lopo, pokukaš v zakulisje s prosto visečo slabotno žarnico sredi gledališke ropotije. Od lope ti oko šine skozi platane k visokemu belemu slemenu novega doma, kjer oder šele urejajo za visoko dramo, klasično tragedijo, moderno komedijo, da Slovenci zaigrajo Slovencem, ki že skoraj pol stoletja željno čakajo, da tudi njim zadoni domača gledališka beseda pod lastno streho. S čudnimi občutki se trgaš iz teh nasprotij. Hitiš v zgornji konec trga in čez cesto pred obešeno sliko z brkačem, ki slastno odpihuje belo peno z visokega rumenega vrčka piva. Da, to je prava razgledna točka. Zdaj ti zablesti v soncu pročelje novega doma od vrha strehe skoraj do prvega nadstropja, dve tretjini vsega pročelja. Velika rumena hiša in manjša siva pred domom branita, da dom spredaj nima oddiha ali razmaha in ga nobeno človeško oko ne more vsega objeti. Če bi nad tem brkačem stopil v peto ali šesto nadstropje, bi morda videl dom skoraj do tal, a obe hiši bi ga spodaj še zmeraj nekaj zakrivali. Le iz helikopterja bi videl vse - a kako bi bilo s perspektivo? Če stopiš od brkača po Ulici Conti do številke 32, se ti odpre na levi pogled na vso mogočno gmoto celotnega kulturnega doma od pročelja daleč v ozadje. Poti mimo doma so bile posute z novim ugodjem, ko so se novi zidovi odevali v omet, vzbujali nove radostne občutke in odpirali pogled v boljšo prihodnost: v domu bodo imeli Slovenci po štiriinštiridesetih letih spet svoje kulturno zbirališče in se bodo lahko v njem uspešneje posvečali izdatnejšemu prosvetnemu izživljanju. Razsežno, mogočno in visoko pročelje se zaman ozira v ozko ulico po širšem prostoru, da bi se mimoidoči ob njem zavzeli in se prepustili prostemu občudovanju. Plot je že skoraj doslužil in ulica se bo v kratkem oddahnila. Iščeš primerne točke na drugem pločniku, da bi mogel objeti veličastje pred seboj z enim pogledom. A zid za teboj se ne odmakne, da bi človek stopil še sto ali dvesto korakov nazaj in si razširil obzorje. V ozki ulici, s staro hišo za hrbtom, se moraš zadovoljiti z ogledovanjem v več delih: vzhodna stran pročelja, sredina, spodnja, zahodna in zgornja stran. Počasi se pomikaš do ogla in večjega križišča, od koder se ti odpre vse pročelje vsaj od strani. Tesnine in tesnobe glede kraja in prostora izvirajo iz podobnih dejstev kakor «nemožnost», da bi kulturni dom pognal iz ohranjene stavbe nekdanjega Narodnega doma, tudi iz ovir in težav, ki so nastajale pri iskanju primernega prostora za sedanji novi dom. Nekatere italijanske kroge je tedaj vodila ena sama skrb: kulturni dom ne sme biti v sredi mesta, ne sme biti viden. Vidne pa so posledice takih nazorov. Bodi kakor koli, pročelje vendar ni vse. Mnogo važnejša je notranjost. In ta notranjost bo, ko se kulturni dom v kratkem dogradi in se pokaže brez plotu, primerna za kulturne potrebe tržaških Slovencev, ki bodo v njegovem okrilju laže pozabljali na dolgoletne tegobe kulturnega pomanjkanja. V domu naj bi vladalo ozračje, ki naj omiljuje domače nesporazume in pospešuje možnost nastopov za vse. (Nadaljevanje na 10. strani) Kulturni dom (Nadaljevanje s 3. strani) nost brez kulturnega doma, je bilo slovensko gledališče brez lastne strehe. Za silo si je slovenska kultura iskala zavetja po manjših, nezadostnih dvoranah, zmeraj s stalno mislijo, da krvava krivica ne bo mogla večno trajati. Svet se je uprl fašističnim in nacističnim zločinskim zasnovam, ki so se v dolgotrajni borbi zrušile. Priznanje in zahvala gre vsem borcem in vsem padlim za svobodo. Po zmagi pa je bilo treba čakati še dve desetletji, da se je za našo skupnost našlo vsaj delno nadomestilo za požgani in vzeti Narodni dom. Vendar upanje ni zamrlo in ni bilo prevarano. Vladna pomoč je bila v smislu podpisanih dogovorov zelo izdatna, a žal tudi zelo nezadostna. Za dostojno notranjo opremo in estetsko zadovoljivo uredbo dvorane in ostalih prostorov so bile potrebne še druge velike vsote, plod požrtvovalnosti naših in drugih ljudi. Mnogo je v blagu prispevala matična država. Mnogo so velikodušno poklonili darovalci iz Slovenije in slovenski izseljenci v Ameriki. Izkazalo se je plemenito sodelovanje premnogih krogov. In zdaj se novi kulturni dom dviga pred nami kot jasen, živ spomenik najširše človeške vzajemnosti. Zdaj nestrpno čakamo, da ob bližajoči se otvoritvi in pri prvi gledališki predstavi končno le prestopimo njegov prag in si od blizu ogledamo, kaj nudi vsej naši skupnosti. Poslej ne bomo hodili več le mimo njega, temveč kadar koli bo mogoče tudi vanj. ANDREJ BUDAL
Oznaka arhivskega gradiva
1964-11-3001-3100_3007-3008
Javi napako na oder@slogi.si.