Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Gostovanje Teatra Wspolczesnego iz Varšave

Katka Šalamun, Tribuna, 4. 11. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
GOSTOVANJE TEATRA WSPOLCZESNEGO IZ VARŠAVE V poljskem razgibanem gledališkem življenju, ki se je posebno intenzivno razmahnilo po letu 1956, lahko opazimo neko posebno poudarjanje igralčeve vloge, ki prehaja že v pravi kult igralstva. Ne mislim tu na navadno popularnost igralcev med občinstvom, ki je resda nenavadno velika, ampak na vpliv tega kulta na odnos do uprizorjenih del. Marsikdaj se namreč zaradi tega zabriše vloga režiserja kot pb-ustvarjalca avtorjeve vizije o svetu, saj postaja le nekakšen koordinator igralčevih predstav o tej viziji. Na Poljskem je le malo režiserjev, ki bi z močnim osebnim konceptom uveljavili v predstavljenih delih svojo interpretacijo izpovedanih resnic in še te po navadi obsojajo. (To je problem tudi pri nas znane ustvarjalke novohutskega gledališča Skuszanke.) Ponekod sta režiser in igralec enakovredna oblikovalca mrtvega materiala avtorjevega teksta (npr. eksperimentalno gledališče v Opolu). Ob gostovanju Teatra Wspólczesnego iz Varšave, ki zavzema med dvanajstimi oziroma širše pojmovano, štiriindvajsetimi gledališči poljske prestolnice važno mesto, pa smo spoznali na Poljskem mnogo bolj razširjen tip literarnega gledališča. (To stališče je poudarjalo tudi vodstvo tega gledališča na tiskovni konferenci pred predstavami. Ni slučajno, da sta njihov direktor in dramaturg profesorja na varšavski igralski akademiji, igralec njihove gledališke skupine pa je njen rektor.) Kult igralstva se pri tem gledališču kaže v tem, da jim je dober igralec »alfa in omega gledališča«, vendar pa le zato, ker brez njega ne bi bilo mogoče verno prenesti avtorjevih misli na oder. Torej jim je le instrument, čeprav najvažnejši, drugače pa jim gre za čim večjo avtentičnost teksta, za čim bolj plastično in nespremenjeno posredovanje avtorjeve besede. Imenujejo se Sodobno gledališče, in res v njihovem repertoarju prevladujejo sodobne drame (Beckett, Frisch, Ionesco, O'Casey), igrajo pa tudi klasične tekste, za katere mislijo, da lahko ljudem tudi danes še kaj povedo. Za vse pa so poudarili, da jih nočejo spreminjati ali po svoje interpretirati, se pravi, da starejših dram nočejo posodobljati, to je približevati sodobnemu občutju sveta: vsi teksti naj ostanejo takšni, kakršni so bili ob svojem nastanku. O smiselnosti oziroma upravičenosti ali neupravičenosti takega koncepta smo lahko razmišljali prav ob programu njihovega gostovanja pri nas. Prvi večer so igrali pred sto tridesetimi leti napisano komedijo poljskega komediografa. A. Fredra Preužitek. To je igra, ki nas s svojimi tipi - oderuhi, zapravljivimi mladeniči itd. v obliki, v kakršni je nastala, lahko samo še neprizadeto zabava. V gledališkem listu je sicer citirano razmišljanje G. Zapolske iz leta 1900, ki čuti do dela neko globljo notranjo zavzetnost (»Niti ta lepa, čeprav bleda cvetka, ta uboga deklica v belem oblačilu, ni s svojim žvrgolenjem razvedrila te jazbečje jame živalskih tipov. To je, mislim, globlja satira, kot se je zdelo v začetku.« itd.) Vendar pa nas danes ti standardno statični tipi prav nič ne razgibajo, ničesar skupnega, problematskega ne začutim ob njih, posebno ne ob sicer bravurno igranem Latki T. Lomnickega, ki je bil morda le preveč karikiran. Malo bolj sodobno držo so imeli Birbancki A. Antowiaka, Orgon T. Surowe in Filip M. Czechowicza, vendar pa je bilo vse v okviru komedije iz preteklosti, ki je v svojem času bila gotovo neprimerno bolj pomembna) primer Trdoglava T. Fijewskega, ki je tako igran v svojem času gotovo zbujal grozo, ki je danes seveda ne. O kaki notranji angažiranosti ob taki predstavi, verni napisanemu, torej sploh ne moremo govoriti, ker le od zunaj radovedno ali pa tudi ne opazujemo. Smejemo se prevsem igralskem elementom in po tej strani (zaradi jezika) je za inozemsitivo igra morda dobro izbrana (že prej so z njo gostovali v Londonu.) Morda je bila predstava najbolj zanimiva prav za poklicne tovariše igralcev, in sicer strokovno, po tehnični dovršenosti. Torej načelno mislimo, da predstava ne spada v angažirano Sodobno gledališče, moramo pa Poljakom priznati, da so nas simpatično zabavali. Popolnoma drugače pa je bilo drugi večer, ko so nam predstavili dve enodejanki poljskega satirika S. Mrožka. Če smo se ob prvi (Čarobna noc) ob absurdnih položajih še kdaj lahko sproščeno nasmejali, pa nas je druga groteska (Zabava) docela prevzela z grozo brezizhodnosti, s svojim »črnim humorjem«, ki te davi v grlu, ker situacije ne opazuješ, ampak jo resnično sodoživljaš. Mrožek, ki je drugače izredno duhovit in politično ostro zbadljiv, je tu prerasel samega sebe in ustvaril monumentalno sliko obupa in človekove eksistencialne zgubljenosti. Samo z neznanjem jezika lahko morda opravičimo publiko, ki jo je, po vmesnem ploskanju sodeč, najbolj navdušilo poskakovanje na odru, ker je pač mislila, da je prišla gledat komedijo. V resnici pa je Zabava izredno sodobna tragična groteska, zgrajena seveda na specifičen Mrožkov način. Igralci (Czechowicz, Michnikowski in Surowa) so bili odlični, posebno je prevzela zgubljenost Michnikowskega. Režiser Swinarski in igralci so res popolnoma sledili Mrožku, ki pa je samo s tako dobrimi igralci resnično lahko zaživel. S tem smo se povrnili do izhodiščnega problema, namreč do splošnega koncepta tega gledališča, ki hoče predvsem verno prenašati avtorjevo zamisel dela. Ugotoviti moramo, da je v takem primeru najvažnejši izbor uprizarjanih del. Vodstvo, ki se je odločilo, da klasičnih del ne bo interpretiralo z vidika današnje človekove problematike, ki pa vendar hoče, da bi nespremenjeni problemi starejših del bili tudi današnji problemi, je pri izbiri teh del v zelo težkem, morda nerešljivem položaju. »Večni« problemi so »večni« le toliko, ker se vedno ponavljajo, vendar vedno na drugačen način. Zato bi bilo za gledališče z literarnim konceptom, ki se imenuje Sodobno, morda bolje, da bi igralo samo sodobno kvalitetna dela in v tem primeru bi njegovo vrednost avtorju lahko imenovali zvestobo s pozitivnim predznakom. (Zanimivo je, da je vodstvo na tiskovni konferenci samo priznalo, da igrajo zelo malo sodobnih poljskih avtorjev, ker hočejo posredovati le dela s trajno umetniško vrednostjo. To je po takem ponceptu seveda popolnoma logično... (Vendar pa moramo pri tako uspelih delih, kot je Mrožkova Zabava, pomisleke o splošnem konceptu tega gledališča zatreti, pomisleke, ki načelno obstajajo in ki jih je uprizoritev komedije A. Fredra samo potrdila. Katka Šalamun
Opomba
Teatr Współczesny; Preužitek; Tadeusz Łomnicki; Andrzej Antkowiak; Tadeusz Surowa; Mieczysław Czechowicz; Tadeusz Fijewski
Oznaka arhivskega gradiva
1964-11-3001-3100_3037
Javi napako na oder@slogi.si.