Kinokronika
Pavliha, 4. 11. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
KINOKRONIKA
Slovenci smo en zelo majčkeni narodič. Ki smo stisnjeni v geometrični trikotnik med germansko, romansko in ostalo slovansko ljudstvo. Ki pa smo tudi stisnjeni med naše Karavanke in naše Julijske Alpe ter med naše morje in naš Kras in naše vinske gorice. Ki pa smo končno stisnjeni v eno zgodovino brez naše države, ampak samo z našo presveto katoliško cerkvijo z klerikalci na čelu. Kar se je nekoliko pomedlo iz naše hiše. Ampak smo še vseeno zaenkrat majhni po številu in po srcu. In nam zato nič velikega ne pride. To se pravi v najdražji Filemski umetnosti. Edino kakšni Kekci. Kakor tudi najnovejši NE JOČI, PETER! To je en Filem od Partizanov, ki spremljajo otroke na osvobojeno ozemlje. Njim se pa na tej poti dogodijo zanimive reči: srečanje s švabi in precej streljanja, kot višek pa miniranje nemškega skladišča municije ki je strelivo in razstrelivo. Pravzaprav veliko zgodbe. Ampak posrečena igra od malega Petra in od dveh partizanov kakor tudi od ene partizanke ter nekaj švabov. Pokaže se tudi gospodarski problem. Ker Petrček kot pravi Slovenec ima veliko skrb s tem, »a ne bomo nič jedli?« Izjava od Gospoda kruljca: ta Filem rešujeta režiser in snemalec in seveda otroci. Izjava od mene: zelo bi ga rad še enkrat videl. (Kar dvigne oceno na -4.)
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Opomba
- Ne joči, Peter!
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-11-3001-3100_3053