Enajstič: Pulj
Toni Tršar, Ljubljanski dnevnik, 11. 7. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
ENAJSTIČ: PULJ
Če je bil lanski, jubilejni festival pred najbolj obiskanim filmskim platnom v Jugoslaviji razlog za razmišljanje o dosežkih te institucije v njeni desetletni zgodovini, je letošnja prireditev primernejša za razgovore o nalogah, ki obvezujejo festivalsko vodstvo.
Dobrih štirinajst dni pred začetkom festivala in komaj dva dni pred startom selekcijske komisije, lahko ugotovimo nekaj značilnosti, ki jih je puljska praksa skorajda uzakonila:
— za nami je že eden izmed malih, provincialnih škandalčkov, posledica običajnega poskusa nekaterih producentov, da z vsemi mogočimi sredstvi vplivajo na odločitve posameznih festivalskih organov. Čeprav je Skopje 63 nemara najmanj primerno, je botrovala zgolj želja po nekaj milijonih (!) producentske nagrade, ki bi je bil film deležen, če že ne spontano, pa spet po zaplotniški poti, s prepričevanjem, pritiskom, intervencijami...
— za nami je tudi običajna nerazumljiva dirka za člani žirije, dirka, ki se začne na vrhovih najpomembnejših republiških teles in se konča s kompromisnim sestavom, v katerem še vedno prevladujejo splošno družbeni kriteriji nad strokovnimi, spletkarjenja, pa je poskus producentov tega filma prisiliti festivalsko direkcijo, da film uvrsti v oficialni program prireditve, več kot jasen: vsem načelnim, največkrat silogističnim argumentom diskreditirana tako po strokovni kakor po moralni in politični plati.
— za nami je, končno, tudi vera, da bi puljski festival postal resnični usmerjevalec proizvodnje in najnaravnejši ter najobjektivnejši merilec vrednosti jugoslovanske kinematografije. Obe spredaj navedeni značilnosti dovolj jasno argumentirata zadnjo.
Pojavljajo pa se tudi nove karakteristike festivala z najvišjo temperaturo (od 26. julija do 1. avgusta) med vsemi podobnimi:
— dvom v realno vrednost festivala, kakršen je sedaj, in
— oženje obsega prireditve, ki je v nekaj letih izgubila dva festivalska dneva in skrčila svoj program za polovico.
Toda, prehajamo že na problematiko stanja v jugoslovanski filmski proizvodnji in prav je, da z nekaj stavki spomnimo na razvoj dogodkov. Potem, ko smo leta 1960 sklenili, da povečamo proizvodnjo filmov, ne da bi proučili možnosti jugoslovanskega tržišča (ki je za nas edini zanesljivi ekonomski faktor, zakaj izvoz je še vedno precej loterijska zadeva), smo se leto pozneje znašli v Pulju polni navdušenja nad proizvodnjo, ki je beležila resnično zavidljivo številko — 34 celovečernih filmov. Naslednje leto, 1962 je proizvodnja sicer nekoliko padla, toda optimizem je prevladoval, navzlic okoliščini, da je deveti festival minil brez udeležbe treh producentov (Triglav-film, Lovčen-film in Vardar-film), ki so samo leto dni poprej pripeljali na istrsko obalo številne zvitke filmskega traku in pobrali zanje dobršen del razpoložljivih nagrad. Lanski festival je prikazal (samo) 19 filmov, letos natančno še ni mogoče ugotoviti pa se nam obeta 15 ali 16 filmov. Počasi se torej vračamo na številko, ki je z ozirom na filmski fond (in domače tržišče) realna.
Če se, upoštevaje nakazani razvoj domače proizvodnje, vrnemo k festivalskim perspektivam, se nam vsiljuje vrsta vprašanj.
Predvsem: ali je v sedanjih razmerah še vedno smiselna delitev proizvodnje v dve festivalski kategoriji: konkurenčno in informativno, ki sta bili sprejeti zaradi velikega števila filmov. Sedanjih 16 filmov lahko pregledamo v 8 dneh, izognemo pa se vrsti nesporazumov, očitkov ter hkrati omogočimo številnim sodelavcem v izločenih filmih, da zaradi kvalitete svojega dela enakovredno konkurirajo za nagrade (primer samo: odlična igra Milene Dravić in kamera Janeza Kališnika v Hladnikovem »Peščenem gradu«, ki je bil uvrščen v informativno sekcijo, potem kamera Aleksandra Petkovića »Dnevih itd.«, zlasti: izločitev enega najbolje režiranih filmov lanskega festivala, filma »Dvojni obroč« Nikole Tanhoferja).
Drugič pa: spričo velike zmede glede vrednosti domačega filma, bi nemara kazalo prirediti v Pulju, razen nacionalnega še mednarodni pregled, nekakšen festivalček, denimo, avantgardnega filma, ali pa, pregled filmskih celovečernih debutov, kar bi naši prireditvi dalo novega poleta in kar je najpomembnejše privabilo v Istro vrsto mladih avtorjev ter vrsto uglednih filmskih ljudi, kar bi nedvomno koristilo predvsem domačemu filmu: spoznali bi tuje vrednosti in jih na mestu samem soočili z domačini, tujci pa bi spoznali naš film. Morda bi to pomenilo tudi večji ekonomski efekt domače kinematografije. Moralnega in strokovnega bi takšna kombinacija nedvomno zagotovila.
Prepričani pa smo lahko, da bo tudi letos vzdignila največ »prahu« mlada generacija, oziroma njena predstavnika Vladan Slijepčević, ki snema film o zakonski problematiki (originalni naslov »Pravo stanje stvari«), v katerem kombinira svoje dokumentarne izkušnje z elementi igranega filma, in amaterski celovečerni film »Izdajalec«, ki ga je režiral Beograjski kino klub Kokan Rakonjac, nas tudi Štiglic ne bo razočaral.
Iz Bauerjevega filma »Nikoletina Bursač«. Bauer je odločno prekinil tradicijo »film mora v Pulj«. Ugled, ki si ga je priboril v zadnjih letih, mu ne dopušča varljive naglice. Na sl.: Dragomir Pajić v naslovni vlogi
Bulajić (desno) na jugoslovanskem sprejemu v Cannesu: nov film, novo priznanje, pa tudi nova zmeda, ki, tako ali drugače, nastane. V primeru Skopja so mu producenti naredili medvedjo uslugo
Enajsti festival domačega celovečernega igranega filma je pred vrati in razmišljanja, takšna ali drugačna, verjetno ne bodo vplivala na letošnjo prireditev. Ogledali si bomo enoletno proizvodnjo, po petih letih spet s posebno drti, kajti večina programa ni znana, večina filmov je nastala šele v zadnjem času ali pa je v zaključni fazi (Štiglic npr., ki je zaradi vremena prisiljen delati dan in noč).
Sicer pa, napovedi povzročajo zgolj slabo voljo. Realnost jih prepogosto demantira.
Pulj je pred nami in čeprav nimamo veliko razlogov za optimizem, lahko ugotovimo, da tudi črnogledi ne smemo biti, kajti v zadnjih letih se je, navzlic vsemu, marsikaj obrnilo tako, da nas hočeš nočeš vsakoletni pregled v stari areni ogreje, navduši, razočara in prevzame. Za teden dni.
TONI TRŠAR
- Osebe
- Boštjan Hladnik
- Opomba
- Puljski filmski festival; Skopje 63; Peščeni grad; Nikoletina Bursač
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-07-2501-2600_2612-2611