Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Nov kulturni dom za tržaške Slovence

F. Forstnerič, Večer, 2. 7. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
RAZGOVOR S TRŽAŠKIMA KULTURNIMA DELAVCEMA R. RAUBERJEM IN F. BENEDETIČEM Nov kulturni dom za tržaške Slovence DOGRAJEN BO SE LETOS – V NJEM BO ENA NAJMODERNEJŠIH GLEDALIŠKIH DVORAN V ITALIJI KAKŠNO GLEDALIŠČE ŽELIJO USTVARITI TRŽAŠKI SLOVENSKI GLEDALIŠČNIKI? V jeseni bodo v širšem središču Trsta odprli nov kulturni dom za tržaške Slovence. V njem bo najmodernejša gledališka dvorana, ki je bila po vojni zgrajena v Italiji. V zvezi s to že precej znano novico smo se pogovarjali s tržaškima kulturnima delavcema Rauberjem, upravnikom tržaškega slovenskega gledališča ter tržaškim slovenskim novinarjem Primorskega dnevnika, in s Filibertom Benedetičem, slovenskim pesnikom in tajnikom slovenskega gledališča v Trstu. Oba tržaška kulturna delavca sta se udeležila nedavne književniške kolonije v Štatenbergu. Pogovarjali smo se predvsem o tržaškem gledališču. V NOVI HIŠI BO GLEDALIŠČE LAHKO NORMALNO ZAŽIVELO Tržaška slovenska kulturna delavca sta povedala, da je bilo vprašanje prostorov pravzaprav najhujša ovira za normalno delo in razvoj slovenskega gledališča v Trstu. Zadnji čas je gledališče delovalo v avditorju, v katerem so delili prostor z italijanskim tržaškim gledališčem (Teatro stabile), ker je le-to izgubilo svoje poslopje tedaj, ko so na tistem kraju zgradili tržaško radijsko palačo. Slovenski gledališčniki so morali svoje predstave »vrivati« v predahe med eno in drugo novo uprizoritvijo italijanskih gledališčnikov. Prešnja leta pa je slovensko tržaško gledališče delovalo še v težjih razmerah. Dvorana v novem kulturnem domu v Ulici Petronio bo imela 500 sedežev, gledališče pa bo skupaj z drugimi slovenskimi kulturnimi institucijami v Trstu (študijska knjižnica itd.) dobilo neobhodno potrebne prostore za upravo gledališča, delavnice in druge pomožne prostore. Sedaj bodo lahko uvedli abonmaje, zasnovali moderne komorne in eksperimentalne predstave in podobno gledališko dejavnost. R. Rauber in F. Benedetič sta tudi povedala, da bodo sedaj lahko začeli načrtno povečevali število obiskovalcev, ki dosega sedaj okrog 11 tisoč v Trstu, z gostovanji pa nekaj tisoč več. »Dva tisoč rednih abonmajev je naš smoter,« pravita Rauber in Benedetič. TRŽAŠKO GLEDALIŠČE DOBIVA KULTURNO UMETNIŠKO VELJAVO Čeprav v težkih delovnih pogojih, ki pa se nenehno zboljšujejo tudi spričo čedalje lepšega sodelovanja obeh sosednih držav, je tržaško slovensko gledališče doseglo splošno priznano umetniško raven, tako da njegov pomen ni več samo kulturnoprosvetno narodnostno (manjšinsko) obramben, temveč je gledališče tudi z vidika gledališke kulture v velikem pristaniškem mestu v umetniškem dogledau izgubilo svoj »manjšinski« prizvok in postalo tržaška umetniška ustanova. Tega se čedalje bolj zavedajo tudi italijanski oblastvedeli za dijaštvo pa tudi podeželsko prebivalstvo, obe snovi kot sanje je zelo dobro sprejelo dijaštvo pa tudi podeželsko prebivalstvo, obe otroke avtorjev Dikliča in Ribičiča (režija Jožko Lukež) so lepo sprejeli tudi odrasli gledalci, v Umazanih rokah in v sodobni komediji Daria Foa »Dve pištoli v rokah pa z belim in črnim gledališčem pričenjajo računati kot z resno umetniško gledališko ustanovo, ki pomaga razvijati gledališko kulturo v Trstu. Tako priznanje odpira tržaškemu gledališču nekatere nove perspektive. R. Rauber in F. Benedetič sta mimogrede povedala podrobnost, ki prejšnjo trditev v neki meri zanimivo ilustrira: direktor italijanskega tržaškega gledališča je ob ogledu slovenske predstave Sartrovih Umazanih rok izjavil, da se mu je tržaška predstava zdela boljša od predstave tega dela v Torinu. S tržaškim slovenskim gledališčem pričenjajo računati kot z resno umetniško gledališko ustanovo. Tega se čedalje bolj zavedajo tudi italijanski oblastveni in tržaški kulturni činitelji. Ko smo v zadnjem vprašanju govorili s tržaškima gostoma o vsebinski podobi njihovega gledališča, sta razčlenila najprej programska in personalna vprašanja. Z desetimi stalno nameščenimi igralci in štirimi igralkami ter stalno angažiranim režiserjem (Adrijan Rustja) in z režiserji na gostovanjih v zaledju je kolektivu uspelo v minuli sezoni uprizoriti 8 del. Za nekatera od njih so bili deležni posebnih priznanj. V že omenjenem delu J. P. Sartra Umazane roke je igral Hoedererja Rado Nakrst (režija Babič k. g.), za Desdemono v Othellu (režija Gombač k. g.) je Mira Sardoč prejela prvomajsko nagrado društva dramskih umetnikov Slovenije, Javorškovo »montažo« iz take smo snovi kot sanje je zelo dobro sprejelo dijaštvo pa tudi podeželsko prebivalstvo, obe otroke avtorjev Dikliča in Ribičiča (režija Jožko Lukež) so lepo sprejeli tudi odrasli gledalci, v Umazanih rokah in v sodobni komediji Daria Foa »Dve pištoli v rokah« pa z belim in črnim gledališčem kot gostja nastopila Iva Zupančičeva iz Ljubljane, v Dikličevem delu pa je v epizodni vlogi nastopil celo Stane Sever. Tržaško občinstvo je gostov iz Slovenije zelo veselo, saj mora majhen kolektiv tržaških dramskih umetnikov tako rekoč kar naprej igrati. O programski usmeritvi njihovega gledališča in celo gledalci v zaledju kažejo enako zanimanje tudi za sodobna dela, zato bodo sestavljali repertoar tako kot sedaj z upoštevanjem različnih vidikov, hočejo pa biti – sedaj, ko so se dokopali do gmotnega priznanja in umetniške veljave – moderno gledališče tako v programskem kot v slogovnem pogledu. F. Forstnerič Upravnik tržaškega slovenskega gledališča Rado Rauber (levo) in tajnik gledališča Filibert Benedetič (desno), v sredi pisec članka
Javi napako na oder@slogi.si.