Tovariš, to se tebe ne tiče
V. Predan, Ljubljanski dnevnik, 29. 12. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Tovariš, to se tebe ne tiče
Med učinkovitimi in duhovitimi, a žal tudi prav banalnimi parolami, ki so obdajale prizorišče sinočnje prve predstave študentskega satiričnega kabareta, je tudi tista o psih in kritikih, ki da naj bodo na vrvici. Uprizoritelji mi, upam, ne bodo očitali prehude nedemokratičnosti, če se bom vendarle snel z vrvice, kajti tako kot oni vem tudi sam, da je vsakršne sorte vrvica na moč zoprna reč, še posebej, če ti jo kdo želi nasiloma nadeti okrog vratu. In ker sem tako navzlic opozorilu na prostosti, si smem privoščiti opombo k temu prvemu satiričnemu kabaretu.
Sinočnja premiera
in v imenu kritičnosti se potlej včasih znajdejo v tej, včasih v oni skrajnosti, življenjska neizkušenost ali celo neka množična psihoza jih tira tu v pretiravanje, tam v sodbo in obsodbo, ki zrase na trhlih tleh površne, apriorne ali celo demagoške ocene situacije. A znotraj teh skrajnosti živi svoje resnično in pravo, življenje tudi resnična in prava kritična misel, spoznanje, ocena. In ta ni le dragocena, marveč utegne krepiti upanje, da bodo nekoč ti isti mladi in kritični ljudje razpoke vsakršnih družbenih deformacij napolnili z vsebino pokončnih, odprtih in ustvarjalnih rešitev. Če tega ne bodo storili, tedaj pač satirične ostrice, ki so jih sinoči v izvirni ali prevedeni ali adaptirani obliki predstavili javnosti, veljajo tudi njim (kajpada šele čez nekaj let, ko bodo iz arene razmišljanja stopili v areno dejanj).
Nekako v območju takšnih skrajnosti, ki pa so za satiro samoumiljive, se je gibal tudi sinočnji kabaret: tam, kjer je resnično zadel žebelj v glavo, je sprožil pritrjevanje vseh — poleg študentov, ki so tvorili večino »publikuma«, tudi tistih, ki to, žal, več nismo, in ki se nas vsebina kabareta torej »ne tiče«. Če odštejem tuje avtorje, moram reči, da je takšnih »žebljev« bilo precej, mednje pa nikakor ne morem šteti na priliko (če omenim samo en zgled) montaže Cankarja. V soseščini aktualnih, britvičastih pikov ali domislic (iz predstave v predstavo bi te domislice glede na aktualnost morale priti v program kot dopolnilo), je ta montaža zadevo kar se da zresnila, ji odkrhnila ost satire in humorja, vgradila pa dimenzijo pezantnosti, ki v tej zvezi dobi povsem drugačen zven, kot ga imajo druge točke, songi, dovtipi itn.
Žal je izvedba kabareta z izjemo nekaterih igralskih storitev sila skromna, neiznajdljiva in neinvenciozna. Študentska publika nemara zavoljo razumljivega razpoloženja tega ni opazila, a nobenega dvoma ni, da bi manj konvencionalna in aktualnejša domiselnost predstavo dvignila na sodobnejšo raven. In od ljudi, ki se okostenelim konvencijam spodbudno upirajo, tako kot se upirajo (vsaj teoretično) tudi izvajalskim šablonam, bi zahtevnejši in predvsem kritični gledalec to upravičeno lahko pričakoval. Tudi če gre za zadevo, ki se ga ne tiče. Mar ne?
V. PREDAN
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Vasja Predan
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-12-3201-3300_3172