Manj, toda več
Lojze Smasek, Naši razgledi, 5. 12. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Televizijska glosa
Manj, toda več
Pred štirinajstimi dnevi sem zapisal, da je požrešnost ne samo »grda«, temveč tudi nehvaležna stvar, da si z njo lahko po daljšem »stradanju« samo »želodec« pokvarimo, da zamujenega ni mogoče prav v vsem in predvsem količinsko nadomestiti, da se je ob spoznanju zavoženosti treba zamisliti in odločiti, od danes naprej bo pa drugače, pametneje, koristneje, in ne si s popravljanjem starega ter istočasnim zanemarjanjem novega ustvarjati nove možnosti za vedno nove popravke. Začeti je treba na novo, s svežimi koncepti, izvajavci in predvsem smotrno »avtocenzuro«, ko si izpraševavci, vodiči, razlagavci in kar je še podobnih »aktivistov« televizijskega medija sami začrtajo nepreobsežne okvire svojih obdelave potrebnih vrtičkov, ki jih pa zato tem bolje, tem temeljiteje in v vse detajle obdelajo. Kaj nam namreč pomaga na stotine površno in površinsko okopanih gredic, če na njih ne uspeva nič drugega kot krmežljavost ali pa celo plevel. Mnogo več koristi je od ene same bujno cvetoče grede.
Zato sem se zadnjič uprl visoko letečemu in nizko padajočemu, pet tekmovanj v enem združujočem kvizu Da ali ne, ki je s svojo popolno anarhičnostjo (prepiranjem, zmedo itd.) neugodno presenetil celo najbolj skeptične, zato sem glasoval za skromni okvir Glasbene porote, ki pa je bil nabit z izrazito in samo televizijskim, sočnim in izvirnim pričevanjem o delčku preokupacij današnje mladine, zato sem bil neprijetno presenečen ob rojstvu novega množičnega intervjuja, zunanje učinkovitega, gladko tekočega, šarmantnega, prijetnega, obenem pa prav zaradi preveč intervjuvancev probleme (kolikor je sploh šlo za reševanje problemov in ne zgolj za povpraševalni larpurlartizem) kar se da površno obdelujočega dosežka, ki v glavnem ustreza okolju, v katerem bi se naj razvijal: gostitelja se sprehajata od enega gosta do drugega in jih sprašujeta kaj bolj ali manj obveznega in dobivata bolj ali manj neobvezne odgovore — to pa je premalo, potrebni so nam intervjuji kot sredstvo za razčiščevanje nejasnih pojmov, za vrtanje do resnice in tega v oddaji Odprto v četrtek pač ni bilo mogoče srečati.
Sicer pa so ta srečanja tudi drugače in drugje kar se da redka. Ne radio in ne tisk jih ne poznata v izobilju, tako da televizija s to svojo značilnostjo ni nobena izjema. Res pa je, da je kot slušni in vidni medij nekoliko bolj eksponirana in zato so tako napake kot tudi uspehi bolj opazni. Toda to pojasnilo še vedno ni odgovor na vprašanje, ki se mora nujno pojaviti po ugotovitvi, da nimamo (ali pa imamo odločno premalo) dobrih, zrelih, izvirnih in ne zgolj edino zveličavne, »blagoslovljene« uradne agencijske komentarje prežvekujočih komentatorjev, da nimamo samostojnih, svojega poslanstva zavedajočih se, vljudnih in vendar neusmiljenih, strokovno seveda temeljito razgledanih razpravljavcev, da nimamo pogumnih »jurišačev« na tiste zmotne odločitve in tiste predstavnike delovnega ljudstva (od delavskih svetov in direkcij do republiških in zveznih vrhov), ki so s svojimi konkretnimi akcijami pozabili na to svojo predstavniško, delovno, služečo funkcijo: zakaj je tako?
Takoj pa je treba opozoriti, da pri tem prav gotovo ni v ospredju samo pomanjkanje osebnega poguma teh že rojenih ali še nerojenih komentatorjev, pač pa so to prej institucionalni pomisleki pred sitnostmi in neprijetnostmi zaradi preveč »nerganja«. Vse dosedanje skupaj s kancem (to velja za radio in še bolj za televizijo) govorniške okornosti in nesproščenosti našega življa nas že nekoliko bolj približa resnici o pravkar omenjenem pomanjkanju.
Poglavitnega pa še vedno ne pove. Zakaj ta strah ali pa vsaj neudobje zaradi objavljanja dejstev, ki so »krvava« resnica za veliko večino in neprijetnost za izrazito manjšino? Ko bi pa te želje po iskanju defektov morali biti veseli, saj ne pomeni drugega kot prizadevanje odpraviti jih, da bi jih prihodnjič ne bilo treba več odkrivati. Gre torej za »konstruktivno« brskanje po napakah in nič več in nič manj. Tega pa se res ni treba bati. Zamera gor ali dol. Včasih je treba opozoriti na zrahljane stike med volivci in voljenimi, predvsem pa na vlogo in pomen dejavnosti voljenega, ki ni nič drugega kot izvrševavec volje tistih, ki so ga volili in ki, žal, ne morejo osebno opravljati teh poslov.
Za konkreten razgovor o, recimo, slovenskem televizijskem razpravljanju je potrebna najprej ugotovitev, da je ljubljanski studio še kar naklonjen ostremu in razgibanemu »vpikavanju« v najrazličnejše pereče probleme, vendar prepogosto zgolj na operativni, ne pa tudi strateški ravni, toda o tem kdaj drugič, sedaj bi si raje ogledali, kako se uveljavlja to »vpikavanje«. Ponekod trdo in preveč zadržano, brez prave vodeče in vabeče roke (Djuro Šmicberger v zadnjih številkah Kulturne tribune), drugod preveč vsiljivo sproščeno, včasih že kar neprijetno »pokroviteljsko« nad sogovornika se postavljajoče, čeprav problemsko zanimivo in tehtno (Bogdan Pleša v Televizijski tribuni), v Kulturni panorami pa zadnje čase (odkar jo vodi Sandi Čolnik) nadvse imenitno. Ta oddaja, ki njen naslov napoveduje zgolj informacijo, pregled, je namreč prava polemična tribuna. V njo se je spremenila zaradi osebnosti, ki jo vodi, zaradi zrelo pojmovanega razgovora, ki naj ne bo mlatenje bolj ali manj prazne slame oziroma družabna dolžnost, temveč odpiranje in reševanje takega ali drugačnega problema. V Sandiju Čolniku se je posrečeno združila potrebna razgledanost, ki mu omogoča »bojevit« razgovor s sogovornikom, pa čeprav mu je ime Josip Vidmar, s spretnostjo rojenega novinarja, ki ne zastavlja že zdavnaj pripravljenih vprašanj, temveč sestavlja svoj »bojni plan« po vsakem odgovoru znova in se prebija do jedra vprašanja, ter z izrednim taktom, s posluhom za sobesednika, z željo, da bi s skupnimi silami prišla do potrebnega rezultata, in seveda tudi s kancem skrite ironije, kadar je potrebno. Čolnikovi pogovori so dramatični, logično se razvijajoči, »pod kožo« segajoči in kljub spoštljivosti drzni. Poleg tega pa še izčrpni. Ker so vezani na dve, tri »žrtve«. Nič več. V tej omejitvi je njihova moč, zaradi nje sta možni poglobljenost in izdatnost. Brez nje bi vse ostalo pri površinskem klepetu z mnogimi. Zato torej raje manj, toda kljub temu več.
LOJZE SMASEK
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Josip Vidmar Lojze Smasek
- Opomba
- Televizijska kritika;
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-12-3201-3300_3248