Štiristezno (ne) zadovoljstvo
Lojze Smasek, Naši razgledi, 25. 12. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Televizijska glosa
Štiristezno (ne) zadovoljstvo
Včasih se naenkrat nabere toliko gradiva, ki bi ga bilo treba obdelati (in to vsak posamezen problem temeljito in obširno), da se je v imenu vsaj kolikor tolikšne ažurnosti pametneje odločiti za »enolončnico«, »vrečo mešanega blaga«, »mozaik«, skratka za nekoliko bolj kratko sapo, vendar najbistvenejših, ključnih točk problema še vedno dotikajočo se varianto kratke večstezne registracije, kot jo pa zamujati oziroma spregledovati. Ker je pred vrati konec leta, sledili mu pa bodo kaj kmalu še pregledi, analize, bilance storjenega oziroma zamujenega v letu petinšestdesetem, je še toliko potrebneje publicistično iztrgati pozabi časa vsaj značilnosti nekaterih televizijskih prizadevanj, tako ali drugače zanimivih, ob omembe oziroma obsojanja vrednih ali celo pomembnih.
Pojav domačega televizijskega serijskega pustolovskega filma sodi vsekakor v to sestavljenko. Ne morda zaradi pomembnosti kategorije (serijskega filma) same, o tej (draženju gledalčevih živcev s pustolovščinami) namreč res ne more biti govora, temveč izključno zaradi pojava domačega »blaga« na tržišču, ki mu »trebuhu« kar pošteno »kruli« od »lakote« po tovrstni »hrani«. In če se že, čeprav neradi, pridružimo, prav zaradi resnično množičnega pritiska občinstva, zelo razširjenemu mnenju o »nujnem zlu« v programu manjšinsko prisotnem deležu detektivskega, kriminalnega, pustolovskega, je treba poiskati tiste možnosti, ki se zgolj z zunanjimi, površinskimi, mehaničnimi elementi obračajo k pustolovščini in hrupni akciji, bistvo bi pa moralo biti prihranjeno za resnejše stvari, za dejanske, žive probleme, za kritiko napak v razvoju naše družbe, za kritiko medsebojnih odnosov posameznika in družbe, kjer so ti šepajoči, kjer institucije družbe, na primer, ne služijo človeku, temveč človek njim, kjer nenormalni družbeni odnosi v svoji kulminaciji z vojno odpravijo vse možnosti za uveljavljanje resnične humanosti in kjer se je proti tej vojni le z vojno, toda tokrat ne kot namenom, temveč zgolj sredstvom za ponovno zmago humanosti, mogoče dokopati do miru in možnosti za uveljavitev človečnosti.
VOS, niz televizijskih filmov o akcijah varnostno obveščevalne službe v okupirani Ljubljani, po svoji zamisli kot tudi uresničitvi ne sodi med tiste resnično redke serijske filme, ki bi jim bil važnejši problem, resničen in »krvav«, kot pa učinkovita, dinamična, napeta oblika. Vosovski filmi se namreč ukvarjajo zgolj z lupino, z zunanjostjo nekdanjih akcij v okupirani Ljubljani, do bistva, do dejanskih gibal pa se nikoli ne pretolčejo, pa tudi do resničnega, pravega zmagoslavja oziroma tragike ne. Odnos avtorjev do zgodovinske preteklosti je zelo podoben odnosu večine proizvajalcev današnjih kavbojskih filmov do resnične preteklosti neusmiljenega osvajanja ameriškega Zahoda. Rezultati, tako na ameriški kot slovenski strani: solidni, gladko tekoči, učinkoviti, napeti filmi o zunanjih, kljub nekaterim začetnim težavam briljantno odvijajočih se akcijah.
Tudi to je nekaj, posebej če pomislimo, da gre tukaj sicer za obdelavo površine, vendar naš čas, našo preteklost prekrivajoče kože, zato pa neprimerno zrelejše in sprejemljivejše, kot so nizi bedastega, sadističnega zahodnega pustolovstva, ki tako pogosto (prepogosto) straši z naših malih ekranov.... Resnična škoda pa je, da se televizijski VOS ni dokopal do ravni kakšnega Golega mesta, poglobljene, čeprav z akcijo predstavljene analize nekega dogodka, časa, problema, pri čemer bi moral biti seveda spremenjen sedanji koncept: stalne figure bi se morale odpovedati sedanji primarni vlogi in prevzeti sekundarno, zgolj sklenjenost rdeče niti predstavljajočo, tako da bi vsako nadaljevanje polno in polnokrvno zaživelo in se napajalo iz vedno drugih problemskih virov, živelo iz dogodkov vedno novih likov in njih vključenosti v takšne ali drugačne zaplete, Miha Baloh, Janez Albreht, Marija Lojkova itd. pa bi »asistirali«...
Moda je šmentana reč, ne samo v oblačenju in pesnikovanju, kjer vse nesamostojno in šibko brezglavo drvi za svojim »ovnom vodnikom«, temveč tudi, recimo, v našem televizijskem programiranju, kjer nas eno leto iz vseh jugoslovanskih televizijskih studiov poplavljajo z zabavno glasbenimi oddajami (malo popevk, malo plesa, malo instrumentalne glasbe), drugo leto z najrazličnejšimi tekmovalnimi oddajami, tretje leto s serijskimi filmi in televizijskimi igrami itd.
Kot seštevek treh let in kot razvrstitev tega zneska po predalčkih najrazličnejših kategorij je rezultat še kar pester in zanimiv, iz zornega kota enega leta oziroma sezone pa hudo pust in utrujajoč.
Kaj res ni mogoče te »sistematičnosti«, tega strogega »kolobarjenja kultur« tako »desistematizirati«, da bi se vsako leto, že od septembra ali oktobra pa do junija ali julija »anarhično« srečevali s quizi oziroma tekmovalnimi in zabavno glasbenimi in humorističnimi in dramskimi in satiričnimi in serijsko filmskimi itd. oddajami? Mogoče pa je le mogoče?
Naše televizijsko razpravljalstvo je v glavnem, žal, še vedno tam, kjer je bilo pred letom ali pred dvema letoma. Ni rednih tiskovnih konferenc z našimi vodilnimi in družbenimi delavci, ni javnih tribun, na katerih bi odgovarjali za posamezna debatna področja najkompetentnejši tovariši in tovarišice na vprašanja prizadetega občinstva, ni ostre in pogumne borbe mnenj med posameznimi publicisti o perečih vprašanjih oblik hoje po poteh, o katerih speljanosti vlada popolna soglasnost, ali pa tudi o različnih mnenjih glede upravičenosti poti ali potk, po katerih hodimo. Tega ni. So se pa pojavile in kar lepo uveljavile nekatere oblike televizijskih skupinskih pogovorov, komentarjev in intervjujev. Mednje je treba uvrstiti predvsem Černetovo neusmiljeno, vendar upravičeno in pravično in potrebno in zdravo seciranje ekonomike, nekatere Čolnikove izzivalne kulturne intervjuje, Ščekićevo vztrajno borbo za pravičnost in proti nesmiselnim odločitvam teh ali onih organov in vsakih štirinajst dni pojavljajoči se razpravljalski večer »vseh z vsemi«. (V četrtek odkrito, ki ga pripravlja studio Zagreb in ki nikoli »enkratna izjema pred kratkim ne more omajati ostrine te trditve) ne prodre na slovenske male ekrane, čeprav razpravljajo, izzvani z vprašanji Sande Langerholzove in Ivana Hetricha o problemih, ki bi bili zanimivi tudi za slovenskega gledalca.
Bodimo gostoljubni in sprejmimo pod streho dobro bratsko (hrvatsko) kritično oddajo. Od tega bodo samo koristi tako za gledalce, ki se bodo srečevali z eno imenitno oddajo več, kot za idejo tvornega televizijskega jugoslovanstva, ki bo imela eno nepotrebno ograjo manj.
Splašena satira O Djukićevi in Novakovi serijski oddaji z zgolj humorističnimi ambicijami in precejkrat satiričnimi rezultati Druga plat medalje sem redko pisal, vendar ne morda zaradi tega, ker bi mi oddaja ne bila všeč, ali bi me pustila neprizadetega, pač pa zaradi tega, ker bi s pogumnim jurišem ustvarjalcev te oddaje na nekatere deformacije na naši poti v socializem izzvane pohvale moral ponavljati od glose do glose. Hotel sem počakati na zadnjo, ki je običajno višek vsakega niza, najbolj blesteče napisana, najostreje jurišajoča, najbolj satirično jedka, pa sem se uštel. Zadnje srečanje z Drugo platjo medalje je bilo najslabše, eno samo opravičevanje, polno »konstruktivnih« napotkov, pozivov k načelnosti, odkritosti, jasnosti, zdravju itd., v marsičem tudi zanikanje lastnih stališč iz prejšnjih oddaj...
Le kaj se je zgodilo z Djukićem in Novakom? So ju splašili ali pa sta se sama splašila? Ju je nenadoma »zapekla vest«, da se ukvarjata samo z negativnimi pojavi v naši družbi, ju je prevzela želja, da ne bi samo rušila (čeprav slabosti), temveč tudi neposredno gradila, da ne bi zgolj rezala, temveč tudi lepila? Morda. Toda zakaj? Saj se kirurgom tudi ni treba sramovati dejstva, da zdravijo z odstranjevanjem, kakor skuša satira spreminjati na boljše z ostrim posmehom. Sicer nas pa res ni treba biti strah za pluse in uspehe, saj satira teh sploh ne zanika, samo obravnava jih ne, ker ne sodijo v njeno udejstvovalno področje. Posmeh, grenak in jedek in oster, je lahko namenjen samo minusom, hvalnice plusom so prevzeli na svoja ramena drugi... v uvodnikih, slavnostnih številkah, govorih, ob jubilejih, v almanahih
Nova serija oddaj Pri sodniku za prekrške Vase Popovića, ki je sledila Drugi plati medalje in se do sedaj že dvakrat predstavila našemu občinstvu, je uglašena nekoliko drugače kot prejšnja. Ni tako zabavna, ni tako lahkotna, je kot kak grenak, otožen nasmeh, ki sledi, recimo, spoznanju, da imamo še danes privilegirane in zapostavljane (ugledne tovariše in tovarišice, ki jim je treba razkazovati tovarne, jim poklanjati dragocene in drage proizvode teh tovarn, jim prirejati bankete, ki se jih »navadni« delavci ne smejo udeležiti, ki lahko sicer vse to prijavijo sodniku za prekrške, da bi jih tam sprejeli pravzaprav kot obtožence, ker si drznejo o tem sploh govoriti...). Zadnja, se pravi druga oddaja iz niza Pri sodniku za prekrške Tisoč vozlov je segla prav na to področje in pogumno registrirala dejansko stanje. Ni pa poiskala vzrokov, zakaj JE tako oziroma, zakaj je ŠE tako ali pa morda, zakaj je ŽE tako.
To bi pa bilo najpomembneje in najpotrebneje. Morda bomo dobili odgovor na to zanimivo osrednje vprašanje verjetno vseh naših radovednosti v kateri od sledečih, nesplašenih satiričnih oddaj.
LOJZE SMASEK
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-12-3201-3300_4901-4902