Gospodarska reforma in kultura
Juro Kislinger, Večer, 10. 8. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
GOSPODARSKA
REFORMA IN KULTURA
Prepotrebna gospodarska reforma se je začela. Z njo pa so nujno zvezani tudi nekateri boleči zdravilni posegi. Iluzorno je misliti, da bi ne smeli imeti močan odmev in posledice tudi v kulturi. Razumljivo je, da si že marsikje razbijajo glave o podrobnosti in nepotrebnosti posameznih kulturnih institucij pa tudi o tem, v kolikšnem obsegu so potrebne, in končno tudi o tem, ali jih je njih zaledje zmožno vzdrževati. V ta namen so v nekaterih teritorialnih enotah celo že osnovali komisije, ki naj bi proučile omenjene probleme. Po njihovih izsledkih pa naj bi že v septembru pričeli ukrepati. Prav!
Ob tem le dve, tri misli v premislek. V nekaj preteklih letih se je že pogosto ustoličila navada, da se je v finančno kritičnih obdobjih najprej in predvsem rezalo in krajšalo pri izdatkih za kulturo, medtem ko so bila nekatera druga področja nedotakljiva ali bolj tolerirana. Ne da bi se potegoval za finančno nedotakljivost kulture, bi bilo vendar dobro, če bi se opisana praksa ne nadaljevala v tolikšni meri. Slovenci smo majhen narod in prav kultura nam v veliki meri zagotavlja narodnostno samoniklost in upravičenost. Ker pa smo majhni, bomo vedno morali relativno več žrtvovati za kulturo kot pa veliki narodi, kjer se ta bremena razdelijo na širše zaledje. Narodi v podobnem položaju so se pogosto odrekali delu drugih dobrin, da bi si lahko zagotovili svojo narodnostno kulturno samoniklost. Ali bomo mi resnično mislili samo na vsakdanje materialno ugodje?
Po drugi plati smo v preteklosti zelo na široko razpredli mrežo kulturnih institucij. Ločil bi jih v dve skupini. Pri tem se bom skušal izraziti s sodobnim jezikom.
Prvo skupino sestavljajo tiste, ki služijo sodobni kulturni proizvodnji, ki so (starejše izrazoslovje) ustvarjalci kulturnih dobrin. K njim lahko prištejemo še ohranjevalce kulturnih dobrin, nastalih v preteklosti. Ta prva skupina je nujna.
Druga skupina, ki je v preteklosti po obsegu skoraj prerasla prvo, je skupina kulturnih propagatorjev, pospeševalcev, svetovalcev, razpečevalcev in proučevalcev. Ne da bi zanikal potrebo po njih, si vendar upam trditi, da niso tako potrebni kot prva, proizvodna skupina. Vsekakor pa niso potrebni v takšnem obsegu, s tolikšnimi kadri. Sredstva in kadre, ki jih potrebujejo, bi bilo bolje usmeriti v institucije kulturno proizvodne narave. Mar ne?
Tretjič bi veljalo razmisliti o naši kulturni ureditvi. Vedno močnejše so centralistične težnje. Vse naj bi bilo koncentrirano v Ljubljani, češ da zunaj centra ne more zrasti ničesar, kar bi presegalo provincialni okvir. Pa more center sam sebi zadoščati in rasti brez zaledja? Večji narodi z daljšo kulturno tradicijo (npr. Francozi) skušajo svojemu središču ustvariti zaledje. Nam pa bo v bistvu vendarle majhno središče zadoščalo, a ves narod ne premore toliko prebivalcev kot njihovo središče. Na vsem našem teritoriju ni niti približno toliko kulturnih institucij, kot jih je v njihovem središču. Mar bi mi smeli torej tudi vsa sredstva nameniti samo središču, le-to pa bi ne pomagalo kulturnim institucijam v svojem zaledju? Premislimo!
J. Kislinger
VEČER 10.VIII.65.
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-07-4301-4400_4336