Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Celjske grajske igre 30. Anton Novačan: Herman Celjski

Andrijan Lah, Delo, 30. 7. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Celjske grajske igre 30. Anton Novačan: Herman Celjski Zamisel o celjskih grajskih igrah je nedvomno hvalevredna v kulturnem in turističnem smislu. Res bi bilo škoda ne izrabiti tako idealne scene za letno gledališče, kot jo nudi planota starega gradu. Če opustimo opombe tehnično turistične narave (pot, razsvetljava), moramo najprej opomniti na dejstvo, da se na gradu zbere zares številna in raznovrstna publika, ki je v gledališču žal še manjka. Zdi se mi, da je od vseh dram o celjskih grofih (Jurčič, Tomić, Župančič, Novačan, Kreft) ravno Novačanova najbolj sveža in razgibana, čepravno kaže priznati Kreftu prednost zaradi večje premišljenosti in dognanosti dramske zgradbe. Novačanov Herman Celjski (I. del Celjske kronike, ki je avtor žal ni nadaljeval) ima po dramaturški plati nekaj pomanjkljivosti. Predvsem je tu zametek spletke, ki jo predstavlja romantična figura Žida Aron. Le-ta je nekaka varianta Shakespearovega Jaga, samo da Aron za zaplet in razplet zgodbe ni tako neogibno potreben. Aronov motiv maščevanja (Herman naj bi bil preganjalec Židov) je kaj malo prepričljiv, ko pa Aron izda Veroniko, s tem le pomaga Hermanu utrditi moč in oblast, tako pa izgubi prvotni motiv sploh vso težo. Nasploh pa je Novačanu imenitno zaživela zgodba o oblastnem in velikodržavne ambicije snujočem Hermanu ter Veroniki, ki kot mala plemkinja ni bila primerna za ženo Hermanovemu sinu Frideriku in je morala izginiti v kolesju velike politike kot bolj ali manj nedolžna žrtev. Potek glavne zgodbe, ki jo označuje antagonizem Hermana na eni strani ter Veronike in Friderika na drugi, dopolnjujejo vzporedne zgodbe, ki pa se vse zlivajo v glavno. V njih sodelujejo Hermanova hči kraljica Barbara in Piccolomini, grajski kaplan, Hermanov sin Herman in njegova žena Blažena, Hermanova služabnika Jošt Soteški in vitez Herič pa še pater Melhior in drugi. Novačan (1887-1951) dosega v drami ponekod prav mogočne učinke (čeprav so asociacije na Shakespeara nedvomne). Avtor je uspelo kombiniral razgibane zgodovinske dogodke zgodnje renesanse z osebnimi zgodbami. V II. dejanju je posrečeno uporabil motiv iz Balzacove Lepe Imperije (prizor Piccolominija in Barbare!) Mimogrede je Novačanu ušel manjši anahronizem. Ker se delo dogaja leta 1426 (in ne 1462 kot piše zmotno v prospektu!), ne more Herman govoriti o smrti Jeanne d'Arc, ki je bila sežgana šele 1431 (II. dejanje, 3. prizor)! Režiser B. Gombač ni adaptiral prav posrečeno. Krajšava v IV. dejanju je prizadela jasnost glede opredelitve ljudstva do Veronike. Izpadel je tudi prizor z bičarji (verjetno zato, ker ne bi deloval ustrezno). Problematična, a vseeno umestnejša je priredba zaključka glede Arona: režiser ga da kaznovati, medtem ko ga Novačan pusti uiti in ga na koncu postavi obenem s Piccolominijem v epilog, kjer predstavlja Aron zmago zla oziroma zlo prinašajočega političnega spletkarstva v stilu poznejšega machiavelizma, Piccolomini pa naznačuje spretno zadržanost političnega ravnanja katoliške cerkve. Epilog oziroma zadnji prizor V. dejanja je brez škode izpadel. Med igralci je izstopal Škof kot Herman II. z ustrezno robato premočrtnostjo. Joško Lukež k. g. je podal patra Melhijora s kar falstaffovskim zamahom. Minu Kjudrova kot Veronika je bila ljubka in nežna, taka, kot jo je idealizirano naslikal tudi avtor. Prav solidna sta bila Pristov kot Jošt Soteški in Kastelic kot vitez Herič. Uspešno so se vključili v predstavo tudi Bermež kot Piccolomini, Dolinar kot Aron, Volf kot Friderik, Peer kot Herman mlajši in Jože Jordan kot privid grbavega dečka, sina Hermana II. Sodelovala je še večina ansambla SLG. Slabše je bilo s statisti, če so bili togi že dvorjani in dvorjanke, pa je zlasti šibko izpadel prizor z ljudstvom v IV. dejanju. Množica naj bi bila vsekakor glasnejša in malce »nevarnejša«. Koreografijo je dobro izpeljal Metod Jeras. Glasbo je prispeval Marjan Vodopivec. Scenograf Sveta Jovanović pa je že dano prizorišče smiselno dopolnil in izrabil. ANDRIJAN LAH Delo

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.