Polovičen uspeh prvega večera
Stanka Godnič, Delo, 28. 7. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Pulj 27 julija
Polovičen uspeh prvega večera
OD NAŠE POROČEVALKE
Dvanajsti festival jugoslovanskega igranega filma se je sinoči začel s svojim starim, enostavnim, pa vendar skoraj monumentalnim obredjem.
Kljub temu da letošnje puljsko filmsko srečanje nima zaokrožene zaporedne številke, je v nekem smislu vendarle jubilejno, saj poteka v letu, v katerem domači film praznuje dvajsetletnico obstoja. Verjetno so sestavljalci konkurenčnega festivalskega programa prav zato izbrali za prvi večer film, ki kot eden redkih v pravkar zaključeni enoletni proizvodnji raste iz prve in še vedno osrednje vsebinske pobude domače kinematografije, iz tematike narodnoosvobodilnega boja. V tem pogledu je izbor upravičen in dober, vendar je uvrstitev v prvi večer za vsak film težko breme. Nekateri ocenjevalci, ki so film videli že poprej, so mu to breme še otežili, ker so ga nekako med vrsticami začeli razglašati za enega od festivalskih favoritov. Pa tudi okoliščine, ki so film izrazito meditativnega, komornega značaj ponudile kot prvega množici gledalcev, pričakujočih »nekaj posebnega« (preprosto povedano, nekaj razgibanega, dinamičnega, filmsko spektakularnega), Aleksandru Petroviću in njegovemu filmskemu omnibusu »Tri« niso bile najbolj naklonjene, kajti arena je ostala ob filmu hladna, neprizadeta. Ploskanje, kar se ga je oglasilo, je veljalo bolj individualnim ljubljencem publike kot pa njihovim tokratnim filmskim storitvam in filmu samemu. Za tiste, ki so v zaporedju minulih festivalskih let poznali navade in razvade puljskih gledalcev, je pravzaprav doživetje posebne vrste njihova sinočnja nenavadna discipliniranost. Vljudnostno ploskanje je to pot zamenjalo ognjevite izraze dolgočasja ali nesoglašanja, ki so prejšnje čase hoteli na plan.
Iz leta v leto določneje spoznavamo, da je Pulj pravzaprav samo prizorišče filmske revije in ne dokončnega kvalitetnega ocenjevanja kljub uradnim priznanjem žirije in prvim poskusom kritične ocene. Zlasti ob takih filmih, kakršnega smo videli sinoči, je potrebno več razmišljujočega časa za nadrobnejšo analizo. Če pa po drugi plati upoštevamo kot enega izmed kriterijev filmskega uspeha tudi odziv gledalcev, preostane puljskemu filmskemu poročevalcu naloga razčlenitve vzrokov, zaradi katerih gledalci film sprejmejo ali odklonijo.
Predvsem moramo ugotoviti, da Petrovićevemu filmu ožimo okvire, če ga smatramo le za film s tematiko narodnoosvobodilnega boja. Že temu je bil globlji in splošnejši, režiser pa mu je želel v tem slediti. Film »Tri« niso le tri zgodbe iz jugoslovanske zgodovine v razdobju od 1941. do 1944. leta, temveč trije pogledi v največjo krutost in najbolj tragično konkretnost sleherne vojne, v smrt. Dejstvo smrti nastopa v treh Petrovićevih filmskih zgodbah v treh oblikah. Vse tri smrti govorijo o bridki nepotrebnosti iztekanja človeških življenj, o skrajni možnosti humanih medsebojnih odnosov in krutosti logike, ki zahteva kazen za greh. Vse tri so kot take globoke, skoraj filozofske obsodbe vzroka, ki jih poraja vojne.
Petrović jih je hotel izpovedati v sodobnem filmkem jeziku vizualno mnogo bolj udržano in podrejeno idejni koncepciji kot pa v svojih prejšnjih filmskih etudah (»Dva« in »Dnevi«), s poudarkom na emocionalnem in refleksivnem podtekstu dogajanja. Njegov studiozni pristop k izbrani tematiki je posegel do glasbene spremljave, do montaže in do filmske metaforike, ki zahtevajo polno asociacijsko sposobnost gledalca.
Prav v tem pa je nekakšna tragična nemoč Petrovićeve dobre volje, kajti bolj se je posvetil posameznim sredstvom kot pa končnemu sintetičnemu miselnemu in čustvenemu namenu. Tudi v manjšem in bolj homogenem filmskem avditoriju, kot je puljska arena, bi našel za to zahtevno individualno sodelovanje gledalcev s filmom nepripravljene, v tem filmskem smislu nekomunikativne ljudi. Ta ugotovitev ni toliko nezaupnica naši publiki kot opozorilo na režiserjevo preveliko zahtevnost do nje spričo prekratke, sugestivno prešibke in kreativno preveč skonstruirane poti, po kateri ji v tem filmu prihaja naproti.
Čisto na kratko: najboljša je najkrajša, prva zgodba. Ta ekspozicija napoveduje več, kot zmore dati nadaljevanje. Bata Živojinović je dal markanten lik. Nove igralske razsežnosti je v epizodi dokazal Ali Raner. Kamera Tomislava Pinterja je imenitna.
O današnjem informativnem programu skoraj ne kaže izgubljati besed. »Glasujem za ljubezen« režiserja Toma Janića po romanu Grozdane Olujić ostaja na ravni linearnega prevoda literature v filmsko melodramo. »Čovik od svita« režiserja Obrada Gluščevića sicer posega v aktualno temo naših pečalbarjev v Nemčiji, toda na površen komedijski način, poleg tega pa kljub dobri filmski rutini ni nič drugega kot ponavljanje lanskega popularnega »Lita vilovitog«. Obema je žirija upravičeno odrekla vizum za areno.
Kaj pričakujemo? Drevi predvsem »Grenki del reke« Jovana Živanovića in »Inšpektorja« Mila Djukanovića v konkurenci! Izven uradnega programa pa še majhen, a že značilen dokaz, da postaja Pulj prizorišče razreševanja naših načelnih filmskih vprašanj: distribucija »Morava-film« bo s predvajanjem v srbohrvaščino sinhroniziranih uvoženih filmov ponudila konkretno možnost, da se ogrejemo za ta način filmskega posredništva ali da mu izrečemo nezaupnico.
STANKA GODNIČ
- Osebe
- Ali Raner
- Opomba
- Puljski filmski festival; kritika;
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-07-4301-4400_4406