Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Celjske grajske igre letos: Novačanov »Herman Celjski«

Ala Peče, Delavska enotnost, 29. 7. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
CELJSKE GRAJSKE IGRE LETOS: NOVAČANOV »HERMAN CELJSKI« Letošnje Celjske grajske igre, ki jih je pripravilo Slovensko ljudsko gledališče v povezavi s celjskim Turističnim društvom, so opozorile na tri, za manifestiranje odrske umetnosti v naravnem scenskem okolju najbolj poglavitne elemente. Zavoljo tega, ker bi naj postale igre sčasoma stalna oblika poživljanja kulturnega zatišja v poletnih mesecih in turistična mikavnost, je vredno, da si te elemente ogledamo pobliže. Prvič se je izkazalo, da je prizorišče na srednjeveškem gradu ne le lepo in mikavno s svojo patino zgodovine, marveč tudi izredno akustično, da ne potrebuje nobenih zvočnih naprav in da ga je torej možno v celoti izrabiti do zadnjega kotička. Gledališča na prostem s tolikšno prednostjo ne srečamo zlepa. Druga stvar je letošnja uprizoritev Novačanovega »Hermana Celjskega«, ki dokazuje, kako je moč z resnim umetniškim pristopom do nekega teksta uprizoriti ta tekst tudi atraktivno in vabljivo za najširši krog gledalcev, ne da bi bila atraktivnost na škodo samemu delu ali dognanemu odrskemu upodabljanju. In kot tretje, moramo poudariti uspeh Celjskih grajskih iger pri občinstvu, ki se je večer za večerom dobesedno gnetlo v avditoriju in že ure pred predstavo zasedlo svoja mesta, samo da bi ne ostalo brez sedeža. Toda na Grad niso prihajali samo Celjani, prihajalo je dobesedno vse »staro« in »mlado« iz okoliških krajev, posamezno ali v skupinah z avtobusi. Celjskih grajskih iger bi ne kazalo opustiti, seveda pa bodo v bodoče odločali o njih poleg dobre volje in sposobnosti Ljudskega gledališča in Turističnega društva še drugi činitelji, med njimi najbolj — denar. Če se namreč Celjani odločijo za vsakoletno uprizarjanje na prostem, bosta zdajšnji avditorij in dostop na Grad (da omenim le tisto, kar najbolj moti gledalca) terjala temeljitih izpopolnitev in obnove. »Herman Celjski« v režiji Branka Gombača in na odlični naravni sceni, ki jo je izpopolnil Sveta Jovanović, je že kar filmsko pisana, pa tudi vsebinsko, psihološko, igralsko in odrsko izdelana upodobitev Novačanove drame iz življenja mogočnih Celjanov. Žal pa v drugem delu pada, razpleti so presenetljivo hitri, nedodelani, deloma celo nejasni. Kljub temu pa mislim, da bo Novačanov tekst o Celjanih s svojim realistično naturalističnim prijemom, s širokim družbeno-političnim ozadjem in poglobljenimi liki — zlasti Herman — gotovo ostal eden najbolj hvaležnih tekstov Celjskih grajskih iger. Samo, kot že rečeno, bi ga kazalo v drugem delu bolj prirediti. Osrednjo osebo Hermana Celjskega je upodobil Janez Škof in ta njegova zadnja vloga kot rednega člana v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju sodi gotovo med njegove najlepše in najbolj dognane. Z njo se dolgoletni »Celjan« častno poslavlja od svojega dozdajšnjega občinstva. Drugi nepozabni lik je poustvaril Jožko Lukež kot gost s svojim patrom Melhiorjem. Lahko bi še naštevali interprete, našli bi množico slikovitih, jasnih, predvsem človeško pristno izdelanih kreacij (Jože Pristov kot Jošt, Marija Goršičeva kot Barbara, Minu Kjudrova kot Veronika, Marjan Dolinar kot Aron). In kot že tolikokrat, nas je spet navdušil celjski gledališki ansambel kot celota, s svojo izredno prilagodljivostjo vsem zahtevam odra in odrske umetnosti, s toplino in zavzetostjo ob tem prilagajanju in hkrati ustvarjanju. Uspeh se mu torej ni mogel izmuzniti. ALA PEČE

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.