Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Drama celjskih grofov na Starem gradu

S. Šlamberger, Ljubljanski dnevnik, 20. 7. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
ZAPIS PO PREMIERI CELJSKIH GRAJSKIH IGER 1965 Drama celjskih grofov na Starem gradu »Herman Celjski« Antona Novačana v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje Zadonijo fanfare, odpro se težka grajska vrata in na dvorišče Starega gradu v Celju prijaha grof Herman celjski s hčerko Barbaro, ogrsko kraljico, s sinom Hermanom II. in njegovo ženo Blaženo ter seveda z bogatim spremstvom. Že takoj je govora o ujetem Frideriku ter njegovi ženi Veroniki, ki se kot služabnica Marina skriva na celjskem gradu, v središču pozornosti pa je novi veliki grajski stolp, ki ga je visoka družba prišla proslavljat na stari celjski grad. Nad travnato vzpetino se dviga mrk in kamenit proti nebu, simbol celjske moči in gospostva, kot v govorico skalnatih gmot prelit Hermanov značaj in volja. Stolp je še zdaj takšen, kot je bil pred dobrega pol tisočletja, ostalo je veliko grajsko dvorišče in travnata vzpetina, ki vodi do stolpa, le obzidje in grajska vrata je arh. Sveta Jovanović spretno vkomponiral v starodavno, avtentično prizorišče celjskih grajskih iger 1965, del starega zidu je spremenil v stene Hermanove sobe, ki jo krase celjske zvezde in prestol, ki hoče biti skoraj kraljevski tako kot so bile želje po kraljevskem naslovu velika in neuklonljiva gonilna sila v ravnanju starega Hermana Celjskega. Dramo o tem velikem celjskem grofu, ki jo je napisal pred skoraj tridesetimi leti celjski rojak Anton Novačan, je Slovensko ljudsko gledališči v Celju sklenilo letos iztrgati iz pozabe in z njo začeti celjske grajske igre, ki naj bi za mesto ob Savinji postale tradicionalna vsakoletna prireditev, čimbolj približana zgodovinski preteklosti Celja, čim bolj umetniško popolna, čim bolj zanimiva in privlačna za gledalce, ki jih upajo na Starem gradu v Celju prizorišču, ki sprejme več kot tisoč ljudi pritegniti v avditorij med ruševinami nekdanjega celjskega gradu. Prizorišče je enkratno tako zaradi svoje zgodovinske preteklosti, ki se z letošnjo predstavo grajskih iger v Celju zliva v redko popolno celoto. Ob tej svoji velikosti (saj meri po več deset metrov tako podolgem kot počez) je ta veliki celjski oder izredno akustičen, njegovo velikost, ki bi utegnila biti zavora pri dinamičnosti uprizoritve, pa je režiser Branko Gombač izredno spretno premagal in celo pozitivno izkoristil s tem, da je vse Novačanovo delo, ki je že itak pisano po vzoru Shakespearovih dram, režiral z prožnostjo in hitrim menjavanjem prizorov, ki sta tako značila za uprizarjanje dramskih del tega velikega angleškega dramatika. PRIHOD NA STARI GRAD, V OSPREDJU MIJA MEN- CEJEVA KOT BLAŽENA IN MARIJA GORŠIČEVA KOT KRALJICA BARBA- RA (NA KONJU) V uvodu opisani prizor iz Novačanovega »Hermana Celjskega« je eden tistih prizorov, ki dajejo vsej uprizoritvi spektakularni prizvok, brez kakršnega predstava na tako velikem naravnem odru skorajda ne more biti. Čeprav ima takšnih velikih množičnih prizorov še nekaj, pa je Novačanov tekst vendarle nekaj povsem drugega kot spektakel - avtor te kar predolgo pozabljene drame o Celjanih je segel mnogo globlje h koreninam moči in nemoči Celjanov ter spregovoril o usodi vseh tistih, ki so zašli v njihovo službo in odvisnost. Največ pozornosti je posvetil liku grofa Hermana, ki ga je v celjski uprizoritvi z mnogo notranje in zunanje moči poustvaril Janez Škof, Friderik je bil Stefan Volk, Herman II. Volodja Peer, Barbara Marija Goršičeva, Veronika Deseniška Minu Kjudrova, Blažena Mija Mencejeva, sijajen pater Melhior kot gost Joško Lukeš in njegovo prav tako igralsko dognano nasprotje, kaplan Piccolomini, Janez Bermež, podobo Jošta Soteškega je preprosto in jasno podal Jože Pristov. V predstavi sodeluje skoraj ves celjski igralski ansambel, razen njega pa še skoraj devetdeset statistov, ki vsi skupaj dajejo predstavi tisti zgodovinski mik in verodostojnost, brez kakršnih si podobno predstavo na prostem človek težko zamisli. Režiser Branko Gombač, ki se je pred dvema letoma predstavil s svojo prvo celjsko predstavo na prostem, ko je režiral Shakespearovo komedijo »Kar hočete« na trgu pri vodovodnem stolpu, je s »Hermanom Celjskim« še bolj dokazal, da je dober dirigent takšne velike predstave tako v njenih množičnih prizorih kot v vseh solističnih partih, ki jih Novačanov tekst nenehno nalaga. Izredno lepi in zgodovinsko verni so bili kostumi Mije Jarčeve, ki je svoje ideje zanje črpala delno tudi iz fresk na Ptujski gori. MNOŽIČNI PRIZOR OB PRIHODU NA GRAD: KRALJICA BARBARA (MA- RIJA GORŠIČEVA), HER- MAN CELJSKI (JANEZ ŠKOF) IN SKRAJNO DES- NO JOŽKO LUKEŠ KOT PATER MELHIOR IN JA- NEZ BERMEZ KOT KA- PLAN PICCOLOMINI. FO- TO: MARJAN CIGLIČ Deset predstav »Hermana Celjskega« na Starem gradu - toliko jih namreč nameravajo uprizoriti letos - pomeni za celjsko gledališče velik umetniški uspeh, za uveljavitev Celja kot novega središča velikih poletnih prireditev na prostem s tako enkratnim prizoriščem, kot ga ima, pa prav gotovo lahko odločilen in dokončen korak. S. ŠLAMBERGER JANEZ ŠKOF KOT HER- MAN CELJSKI OB VOD- NJAKU STAREGA GRADU

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.