Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Iz dnevnika - 21. VIII. 1965

Josip Vidmar, Ljubljanski dnevnik, 21. 8. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Josip Vidmar: Iz dnevnika - 21. VIII. 1965 Kdo bi vedel, po kakšni logiki me je ogorčenje nad ciničnim razbojništvom in morilstvom v Vietnamu pripravilo do tega, da sem začel prebirati delo »Pekel na Pacifiku«, ki ga je sestavil hrvaški publicist B. Prikril in ki je kljub svoji obsežnosti lapidarna kronika velikega pomorskega spopada na Pacifiku v drugi svetovni vojni. Vendar knjige ne jamljem v misel ne zaradi vietnamske sramote, ki kakor težka mora leži na zavesti slehernega od nas nekorumpiranih članov tako imenovane bele civilizacije, saj smo glede usode te bedne dežele žal brez vsake moči - ne omenjam pa je niti zaradi njenih opisov imenovanih strašnih dogodkov ogromnega ruvanja dveh oceanskih kolosov, ki opravičujejo njen pošastni naslov. Ne, temveč neka epizoda tega silovitega dogajanja mi je prebudila spomin na neko drugo knjigo, ki mi je že dolgo draga in mi v teh časih postaja vse ljubša zaradi pomenljivosti svojega smisla. Ko sem se namreč v »Peklu na Pacifiku« prekopal skoz številne krvave in dostikrat blazno junaške napore obeh velikih narodov v tekmi za svetovno nadoblast in prodrl v zgodbah tega strašnega človeškega početja skoraj do konca leta 1944, me je po toliko krvavih morijah s čudnim olajšanjem presenetilo poročilo o drami nekega dela ameriškega brodovja, katerega je zajel silovit tajfun, poročilo o divjanju in moriji narave, ki ji ta posel kljub našemu sorodstvu z njo vendarle bolje pristoji kakor človeku. Tam sem bral popis razdejanja na dveh letalonosilkah, »kjer je vihar razbil v hangarju pregrade, zdrobil vse avione v brezoblično gmoto, ki je pri vsakem nagibu ladje s strahovitim ropotom zdrvela z ene strani na drugo. To je bila strašna čežana iz delov letal, motorjev, orožja, bencina, vode in zmečkanih trupel. In vrhu tega je ta kup še gorel...« Bral sem ta opis in sem se mahoma znašel pred podobnim prizorom preprostejšega sestava na istem oceanu, v podobnem tajfunu, toda v drugih časih in na drugi ladji, ki je opravljala drugačna pota in drugačne, bolj naravne naloge. Znašel sem se v medpalubju ladje Nan Šan pred živim klobčičem, zgnetenim iz potujočih kitajskih kulijev in njihove bedne imovine, pred klobčičem, ki se v omahujoči ladji z divjim rjovenjem in v neusmiljenem pretepu kotali s strani na stran, kakor je nekoč to popisal angleški pisatelj poljskega porekla Joseph Conrad v svoji knjižici »Tajfun«. In o nji ter njenem pomenljivem smislu si želim zapisati nekaj misli in asociacij. Vse pisateljsko delo Josepha Conrada velja morju ali bolje rečeno človeškim usodam v zvezi z njim. Bil je pisec morskih povesti. Za to zvrst obstoji nevarnost, da lahko obstane na ravni pustolovske ali vsaj zgolj fabulistične literature. Ta nevarnost za Conrada tako rekoč ne velja, kajti vsaka njegova povest o taki ali drugačni morski prigodi vsebuje svoj moralno psihološki problem, kar daje vsaki značaj resnične literature, človeškega dokumenta. Tako tudi »Tajfun«, ki spada med njegove najznamenitejše stvaritve in v katerem je Conrad odlično obvladal nekaj nelahkih nalog, kakor so popis tajfuna samega, njegovega bojnega partnerja ladijske posadke, uprizoritev boja za biti in ne biti in še diskretni dvig vse te celote v pomenljivost, ki je blizu neiskani in nevsiljivi simboliki. Kakšna strašna in nepreračunljiva sila je takle tajfun, s kakršnim se je imela boriti ladja Nan Šan kapitana Mac Whirra, naj pojasni podatek iz že omenjenega poročila o srečanju ameriškega ladjevja s takim viharjem, kjer beremo na primer tudi tole: »Na treh rušilcih je voda prodrla skoz dimnike in zalila kotlovnice, da so se vsi trije potopili.« Da se Nan Šan bije in prebije skoz tak vihar, je zasluga ladje in njenega moštva, ki je kljub individualnim razlikam od kapitana do zadnjega mornarja sestavljeno iz pomorščakov in ljudi dobrih živcev in kar hrabrih src. To je zbor ljudi, ki jim je samo po sebi umevna pokornost geslu »Navigare necesse, vivere non necesse« (jadrati je potrebno, živeti ne) druga narava in preprost smisel njihovega življenja. Taka posadka na dobri ladji je vreden nasprotnik strašnemu elementu. In vendar je njen boj za obstanek skoraj povsem brezupen in smrtno naporen. Taki pomorščaki so vsi odgovornejši možje na ladji od kapitana do božmana in do častnikov službe na krovu do strojnikov in kurjačev. Vsi razen enega. To je tako imenovani drugi častnik. Conrad ga popiše kot postarnega, bornega možaka, kot samotarja in prostovoljnega izobčenca, ki je trajno slabe volje in ki spada med mornarje brez »pristranosti do te ali one ladje«. Črnogled je od začetka neurja, ki ga sprejema s pripombo: »Le počakajte.« Med strahotnim bojem nedobrohotno širi paniko: »Kapitan? Vzelo ga je morje, seveda potem ko nam je pripravil to čobodro. Prvega častnika tudi z vsem njegovim znanjem in pažnjo. Ravno tak bedak. Nič zato. Vsi pojdema prej ali slej.« O prihajajočem dnevu pravi: »Ne boste gledali njegovega svitanja, ne, pri bogu, ne boste ga.« In naposled sporoči o njem kapitan v stroj nico: »Drugi častnik je čisto zgubljen. Popustili so mu živci. Prekleto nerodna stvar.« In kmalu nato: »Planil je name... Ravno kar. Moral sem ga pobiti na tla... Ta trenutek.« Njegova izločitev ne pomeni nič za usodo ladje in moštva, kakor ni pomenila nič niti njegova prisotnost. Sredi usodnega boja z viharjem, ki traja in traja ure in ure, pa se zgodi nekaj, kar sicer ni nič odločilnega v tej bitki, vendar pa ji da poseben značaj, jo osvetli z novo lučjo in pozdigne njeno vsebino. Med najhujšim divjanjem sproščenega elementa, ko vsak korak na krovu lahko pomeni smrt, se med kapitanom in prvim častnikom pojavi vodja palube, božman, ki je tvegal, ki je po svoji morali moral tvegati pot iz medpalubja do poveljstva, da bi ga obvestil o posebnem dogodku v prednjem medkrovju, v katerem je bilo zaprtih kakih dvesto kitajskih kulijev, ki so se po sezonskem delu vračali z ladjo domov. Dogaja se tam spodaj nekaj strašnega. Vseh teh dvesto ljudi je znorelo, božman jih je videl na kupu, ki se je med divjim pretepom in rjovenjem valil z ene strani medpalubja na drugo in spet nazaj. Vihar jim je razbil lesene skrinjice z njihovimi prihranki, ki jih zdaj očitno love po dvorani ter se pošastno premetavijo in vale iz kota v kot. Skratka, dogodek, ki je sorazmerno razumljiv in spet za usodo ladje povsem nevažen. Njen položaj je trajno obupen in se za zdaj samo še slabša. Krmar je na koncu svojih moči zaradi predolgega vztrajanja na mestu, drugi častnik ne šteje in poleg moštva v strojnici sta ostala na odločilnih mestih samo kapitan in prvi častnik, ki je poveljniku neogibno potreben za tako ali drugačno nalogo ali tudi zamenjavo. Toda ko kapitan dojame božmanovo poročilo, ga prevzame posebna odločnost. Sam ne more zapustiti mesta na komandnem mostu. Torej ga mora prvi oficir, čeprav mu je neogibno potreben in čeprav ga morebiti pošilja v smrt, pa tudi sebe morda s tem izpostavlja smrtni nevarnosti. Toda kljub vsemu je treba »videti« in narediti red. In prvi častnik in božman morata v medpalubje, v blazni klopčič kitajskih kulijev. Ta njegova odločitev je nekako osrednji smisel knjige, pretresljiva je vselej, ko jo bereš. V čem je njen smisel in pomen? Redkobesedni kapitan spregovori o tem kar ne kajkrat. Spočetka iz povsem neprejasnjenega instinkta: »Morali smo storiti z njimi, kakor je prav.« Nato nekoliko abstraktneje: »Morali smo storiti, kakor je bilo prav.« Potem se dotakne tega njegovega občutka avtor: »Vesel je bil, da je bil nered v medpalubju pravočasno odkrit Če se bo ladja navsezadnje potopila, vsaj ne pojde na dno s tolpo ljudi, ki se obupno pretepajo z zobmi in nohti. To bi bilo nekaj gnusnega.« In naposled spet kapitan sam v predihu pred najhujšim izbruhom orkana: »Morali ste napraviti, kakor je bilo prav, kljub temu, da so Kitajci. Ista usoda jih čaka kakor nas - hudič jih vzemi... Česa takega nisem mogel trpeti na svoji ladji, pa če bi vedel, da ne bo vzdržala več niti pet minut. Nisem mogel trpeti tega.« Svoji razlagi o kapitanovem ravnanju pa pristavlja avtor skromno, lakonično ter morda ne zelo precizno misel: »V njegovem občutku je bila iskrica človeške smotrnosti in nekakšna negotova zavest o pravilnosti zemeljskega stanja.« Ali pa je ta misel zelo sramežljivo prikrita. Da, nekaj takega, iskrica nečesa zelo preprostega, toda nečesa, kar daje vrednost in veličino človeku in življenju. Da, iti v pogin, toda s snažno prtljago, do zadnjega varovati čistost tistega, kar ti je bistvo življenja, naj pride kar hoče. Do kraja spoštovati dolžnost in ostati človek. To živi v tem nekoliko preprostem in nekoliko čudaškem kapitanu in živi ter odločilno snuje v njem pred obličjem smrti. Ladja Nan Šan je preprost tovorni parnik. Člani njene posadke so od kapitana do zadnjega mornarja zelo preprosti in zelo povprečni ljudje svojega poklica. Toda čim bolj so vsakdanji in, če hočete, majhni, tem vidnejša je iskra one človeške stvari v njih, tem bolj so na neki način reprezentativni za človeški rod in za življenje in tem bolj so v nekem nenamernem smislu simbolični za naravo, za moralo in za usodo človeka. In v takem zornem kotu navsezadnje niti položaj njihove ladje ni več izjemen. Človek je trajno na ogroženi ladji, danes bolj kot kdaj. Vsak trenutek lahko vsakega od nas odplavi neznansko morje v nepovrat. Toda življenje posadke teče in mora teči, ne oziraje se na karkoli: navigare necesse. In prav je, če je to življenje v redu, če je snažno, če je lepo, če ga ravnamo in popravljamo in čistimo ne oziraje se na prihodnji trenutek ali na jutri. In drugi častnik? Izvrženec in izgubljenec, poražen od svojega strahu in obupa. Beda. Dandanes je precej ljudi, ki čutijo in ravnajo kakor to človeče. Vzdihujejo in tožijo o grozi in nesmislu človeškega življenja in svetu našepetavajo svoj obup in strah. Prepričani so, da imajo logično prav in da je njih občutek ne samo upravičen, temveč tudi edino mogoč. In vendar jih bo življenje zavrglo, kajti jadikuj ali ne, vse nas čaka isto, toda ali ni lepši in slikovitejši in plodnejši od njih človek z instinktom kapitana ladje Nan Šan, z »iskrico človeške smotrnosti in z nekakšno negotovo zavestjo o pravilnosti zemeljskega stanja«.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-08-4401-4500_4241-4242
Javi napako na oder@slogi.si.