Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Izvirnost in poljudnost

Stanka Godnič, Delo, 8. 8. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Po puljskem festivalu 8 VM. Izvirnost in poljudnost V puljskih festivalskih dnevih smo se tako v uradnem programu kot v okvirnih spremnih dogodkih srečali še z enim aktualnim vprašanjem filmske umetnosti oziroma načina njenega posredovanja gledalcem. Znano je, da je slovensko proizvodno podjetje »Viba film« gledalcem v areni predstavilo dva svoja filma s srbskohvaškim dialogom in bo slovensko zvočno kopijo posredovalo le gledalcem v naši republiki. Izkušnje so namreč pokazale, da slovenski filmski dialog kljub podnaslovom v srbohrvaščini za gledalce v drugih republikah ni zanimiv ter da zmanjšuje komercialni uspeh filma na širšem jugoslovanskem filmskem tržišču. Ob tem je slovenski filmski trg nedvomno manjši in vprašanja torej ne kaže zaobračati tudi v drugo plat oziroma pričakovati od filmskih proizvajalcev v drugih republikah sinhronizacije domačih filmov v slovenščino, čeprav v bistvu pri tem ne gre le za komercialnost, temveč tudi za dostopnost in poljudnost domačega filma. Slovenski filmski gledalec je navsezadnje čisto pomirjen ob dejstvu, da so njegove ustavne pravice po dolgih letih zavzemanja uveljavljene tudi na področju filmske distribucije, čeprav seveda še ni zadovoljen s kvaliteto slovenskih podnaslovov in z izjemami, ki jih distributerji ob opozarjanju na majhnost slovenskega trga še vedno delajo zlasti ob barvnih filmih v tehniki širokega platna. Distributerska podjetja pa so odprla vprašanje filmske sinhronizacije v še širših razsežnostih. Podjetju »Zeta film«, ki je zelo nekritično in neposrečeno začelo s prakso sinhroniziranja uvoženih filmov kar z enim izmed najzahtevnejših del sodobnega filma, z Resnaisovim filmom »Lani v Marienbadu«, je previdneje, bolj premišljeno sledila sedaj še distribucija »Morava film«. V spremnem programu puljskega festivala je »Morava film« povabil kritike in predstavnike kinematografskih podjetij na predvajanje dveh v srbohrvaščino sinhroniziranih filmov, sovjetskega »Srečnega dneva« in ameriške risanke »Bamby«, po projekciji pa je priredil še razgovor o načelnih vprašanjih sinhronizacije. Odziv na to povabilo je bil nenavadno majhen. Vendar je bil kljub temu precej preuranjen zaključek enega od udeležencev razgovora, češ da tak odziv samo kaže, kako sinhronizacija sploh ni nobeno sporno vprašanje, temveč nujnost. In tudi uradno poročilo, ki je o tem razgovoru izšlo v festivalskem biltenu, ni bilo najbolj točno, ko je ugotavljalo soglasje navzočih o pozitivnih lastnostih sinhronizacije. Kajti na razgovoru so se oglasili tudi predstavniki slovenskih filmskih publicistov ter mimo opozorila o nerazvitosti naše filmske zvočne tehnike, za katero bo sinhronizacija trd oreh, povedali še svoje pomisleke o sinhronizaciji nasploh. Sinhronizacija komentarjev v dokumentarnih filmih in dialoga v filmih, namenjenih najmlajšim gledalcem, je umestna, čeprav obenem odpira občutljivo vprašanje pravic slovenskih gledalcev in dolžnost distribucijskih podjetij, ki so se odločila za sinhronizacijo, do teh gledalcev. Na področju igranega filma pa se sinhronizacija srečuje z vprašanjem izvirnosti umetnine oziroma njenega bolj ali manj posrečenega duplikata. Akutalnost vprašanja se zaostruje obenem z umetniško pomembnostjo filma, še posebej pri nas, saj nimamo niti za dostojno, kaj šele za kvalitetno enakovredno sinhronizacijo tehničnih in umetniških izkušenj, pa tudi specializiranih strokovnjakov. Povprečna kvaliteta izgovarjave jugoslovanskih filmskih, pa tudi gledaliških igralcev, ki naj bi tujim umetnikom posojali glas, ni zadovoljiva. Naši tonski laboratoriji nimajo sodobne opreme. Prevedenji »Marienbad«, pa tudi »Srečni dan« sta pokazala, da zaenkrat naši interpreti ne dosegajo intenzivnosti izvirnih igralskih dosežkov. Distribucija »Morava film« sicer stopa na področje sinhronizacije mnogo bolj previdno kot »Zeta film«. Svoje načrte usmerja predvsem k mladinskim in dokumentarnim filmom ter k tistim igranim filmom za odraslo publiko, ki pri nas niso dovolj popularni in ki tudi ne predstavljajo najvišjih umetniških dosežkov. Opira jih na zglede iz drugih držav in ob tem navaja, da je v nekaterih državah sinhronizacija v domači jezik celo uzakonjena. Upa na večjo popularnost filmov pri domačih gledalcih in upošteva še vedno visok odstotek nepismenih med njimi. Zagotavlja, da bo tudi pri sinhroniziranih filmih kinematografski mreži na voljo vsaj ena izvirna in samo podnaslovljena kopija. Kljub tej previdnosti, ki zasluži priznanje, pa ostaja vprašanje sinhronizacije še vedno zelo občutljivo. Morali se bomo skratka odločiti za poljudno, dostikrat improvizirano in v nezadostni meri umetniško odgovorno ponašeno inačico filma (saj za kvalitetno prav gotovo ne bo dovolj sredstev) ali pa za izvirno obliko, ki je dragocena in nenadomestljiva zlasti, če gre za delo velikega umetnika. Distribucija »Morava film« bo obravnavala sinhronizacijo tudi na jesenskem filmskem sejmu v Vrnjački Banji. Sejem je komercialna zadeva in na njem bodo imeli besedo predstavniki kinematografskih podjetij. Njim in distributerjem ponavljamo mnenje, ki so ga za puljsko okroglo mizo »Morava filma« povedali slovenski predstavniki, pa v biltenski informaciji ni bilo objavljeno: V imenu filmske publike se zavzemamo za slovenščino kot posredovalno sredstvo tujega filmskega dialoga. Zaradi komercialnih vprašanj (kajti za sinhronizacijo so kljub lepim besedam navsezadnje skriti komercialni računi) seveda ne upamo na slovensko sinhronizacijo. Pravzaprav je zaenkrat niti ne želimo, ker dvomimo o popolnem uspehu kakršnekoli sinhronizacije. Zato se priporočamo za filmske kopije z izvirnim zvočnim zapisom in s slovenskimi podnaslovi. Če pa so distributerji pripravljeni tudi slovenskemu gledalcu olajšati razumevanje filma, jih pa prosimo ne samo za boljšo tehnično izvedbo podnaslovov, temveč tudi za pravilnejšo in lepšo slovenščino v njih. STANKA GODNIČ

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-08-4401-4500_4331
Javi napako na oder@slogi.si.