Fioravantijeve „Vaške pevke"
Kristijan Ukmar, Delo, 12. 8. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Dubrovnik
Fioravantijeve „Vaške pevke"
OD NAŠEGA POROČEVALCA
Znano je, da je uprizarjanje opernih del v Dubrovniku že od nekdaj zvezano s številnimi problemi. Jasno je - in številni domači in tuji dopisniki to vedno znova poudarjajo - da festival, kakršen je v Dubrovniku, ne more potekati brez opernih predstav. Vprašanje pa je, kateri ansambel zmore postaviti dela, naštudirano v domači hiši, v zadovoljivi obliki v specifičnih ambientih dubrovniške arhitekture. To vprašanje se je vrsto let porajalo tudi v dramskem repertoarju, dokler se ni vedno bolj uveljavil princip festivalskega ansambla, ki dela študira prav za dubrovniške scene. Čeprav lanskoletno gostovanje londonskega gledališča Old Vic in letošnje gostovanje Jugoslovanskega dramskega pozorišta dokazujeta, da so možne tudi zelo uspešne prestavitve, se je vendar princip festivalskega ansambla izkazal kot najbolj zadovoljiv. Po uspeli lanski predstavi Monteverdijeve opere >>Kronanje Popeje« je prevladalo mnenje, da je tudi za operno uprizarjanje najboljša rešitev formiranje festivalskega ansambla. Zato se je festivalsko vodstvo tudi letos odločilo za tak princip. Angažiralo je italijansko glasbeno združenje AIDEM iz Firenc in to je pripravilo predstavo Fioravantijeve opere »Le Cantatrici Villane« prav za Dubrovnik.
Preden kaj rečemo o sami uprizoritvi, je treba spregovoriti nekaj besed o delu in o njegovem malo poznanem avtorju. Valentino Fioravanti je po letih svojega življenja sodobnik Beethovna, po svojem ustvarjanju pa nekoliko zakasnel soustvarjalec italijanske opere buffe, ki je svoj višek doživela že ob koncu 18. stoletja. Zato je njegovo delovanje najbrž toliko časa ostalo v senci Paisiella, Cimarose ter drugih mojstrov, ki so prej in tudi pozneje razvijali buffonično operno ustvarjalnost. Ko pa je režiser Carlo Acly Azzolini leta 1951 uprizoril Fioravantijeve »Vaške pevke«, je delo doseglo v Italiji velik uspeh in kmalu prešlo vrsto evropskih odrov in televizijskih studiev ter bilo posneto na plošče in na filmski trak. Odkod tako zanimanje, je res da nekoliko težko reči. Najlaže se ga da razložiti z veseljem do spoznavanja starih, nepoznanih redkosti. Kaj več bi o delu ne mogli reči. Razen rahle satirične osti vsebuje namreč predvsem elemente burke, polovica teksta je govorjenega, druga polovica pa tudi ni glasbeno posebno žlahtno oblikovana in nikakor ne doseže primerjave s »Tajnim zakonom« ali s kakšnim »Seviljskim brivcem«.
Po uspeli premieri v Italiji je bil Carlo Acly Azzolini tudi režiser večine postavitev na drugih odrih. Tako si je o delu ustvaril precizno določeno sliko, ki pa ga je v bistveno spremenjenem dubrovniškem okolju bolj ovirala, kot pa mu bila v pomoč. Tako je režiser na tiskovni konferenci ugotovil, da se strinja s principom umetniškega vodstva festivala, naj uprizoritveni prostori ostanejo čimbolj nedotaknjeni, obenem pa je dovolil scenografu Mišu Račiću, da je na čudovit naravni oder parka Glasbene šole postavil nekaj kričeče pobarvanih, popolnoma nepotrebnih kulis. Iz istega vzroka je najbrž prišlo tudi do nelogičnosti in neizraznosti mizanscene, ki je ostala stisnjena na ozek prostor, brez uporabe celotnega okolja, ki se na primer v Držićevem »Skupu« domiselno vključuje v predstavo. V ostalem je režiser dal poudarek predvsem komičnim situacijam, veliko manj pa celotni satirični osti dela. S tem je res dosegel neki avtentičen izraz, izraz, ki je ustrezal dosti povprečnemu okusu poslušalca v 18. stoletju. Pač pa je predstava s tem še bolj izgubila aktualno kvaliteto, ki bi jo dobila le z večjo stilizacijo, decentnostjo, poudarkom na satiri in glasbenih prvinah.
Z veliko večjim okusom je bila izdelana glasbena stran predstave, čeprav glede na vse povedano ni prišla toliko do izraza, kot bi bilo želeti. Če pravim z okusom, potem mislim predvsem na čisto muzikalno kulturo, ki jo je v predstavo vnesel dirigent Massimo Pradella, na odtehtanost, pravo lahkotnost in živost posameznih točk ter na zanesljivo igro orkestra »Arturo Toscanini« iz Torina, ki ga že z zagrebškega bienala poznamo kot soliden ansambel. Pač pa ne moremo, ko govorimo o glasbeni strani uprizoritve, govoriti o glasovnih kvalitetah pevcev, ki bi bile zadovoljive in primerne za mednarodno renomirani festival. Tej zahtevi je ustrezala predvsem Cecilia Fusco v vlogi vdove Rose, sopranistka s skoraj koncertno izoblikovanim, obsežnim glasom; deloma sta komorni buffonični operi po karakterju ustrezala tudi še baritonist Paolo Pedani kot Don Bucefalo in basist Leo Pudis kot Don Marco. Ostali trije protagonisti, Anna Maria Vallin, Fernanda Cadoni in Marcello Munzi pa so dopolnjevali ta glasbeni okvir; soustvarjali ga pač niso.
KRISTIJAN UKMAR
MALO ZNANA KOMIČNA OPERA
Prizor iz »Vaških pevk«, Fioravantijeve komične opere iz začetka 19. stoletja, ki jo zadnji čas po svetu precej obnavljajo in ki jo je za Dubrovniške letne igre - z ne prevelikim uspehom naštudiralo italijansko glasbeno združenje AIDEM iz Firenc.
-12.VII)
Ta članek še ni bil pregledan.
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-08-4401-4500_4340-4341