Ob zaključku sezone v Kulturnem domu
j. k., Primorski dnevnik, 13. 6. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Ob zaključku sezone v Kulturnem domu
Čeprav bo verjetno tudi čez poletje v Kulturnem domu še kakšna prireditev, se je kulturno-prosvetna sezona 1964-65 v našem novem domu praktično zaključila z zadnjo predstavo Slovenskega gledališča 31. maja, s tremi nastopi «Gledališča mladih 65» in «Eksperimentalnega gledališča» ter z dvema zaključnima šolskima prireditvama, ki so bile v tem mesecu.
Zaključek sezone v Kulturnem domu pred poletnimi meseci, ko nastopi tudi v kulturno-prosvetnem življenju krajši premor, nam daje priložnost za obračun tega, kar se je v Kulturnem domu dogajalo v prvih šestih mesecih od njegove otvoritve 5. decembra do včerajšnje šolske prireditve.
Glavni delež prireditve je odpadel na Slovensko gledališče, ki je v domu končno dobilo svojo stalno gledališko hišo. Od otvoritvene in krstne uprizoritve Kreftove dramatizacije Prešernovega življenja «Po brezkončni poti» do zadnje uprizoritve «Partizanskega večera» je gledališče uprizorilo osem del z 98 predstavami (le nekatere od teh v drugih dvoranah), repertoar pa so dopolnili z gostovanjem še ljubljanska Drama, Mestno gledališče iz Ljubljane in Slovensko narodno gledališče iz Maribora s tremi deli in 9 predstavami. Skupno s tremi predstavami «Gledališča mladih 65» in «Eksperimentalnega gledališča» smo imeli torej 110 gledaliških predstav, katere si je ogledalo 23.000 gledalcev.
Ostalih kulturnih, strokovno-znanstvenih in družabnih prireditev (pevskih in inštrumentalnih koncertov, akademij, proslav, predavanj, tečajev, razstav, lutkovnih predstav, plesov itd.) je bilo v veliki in mali dvorani doma 41 s skoraj 12.700 obiskovalci, tako da je vseh prireditev v Kulturnem domu bilo od 5. decembra 1964 do danes 151 z okrog 35.700 obiskovalci, ali statistično v odstotkih le nekaj manj kot ena predstava ali prireditev na dan s povprečno 240 obiskovalci na predstavo oziroma prireditev.
Z zadovoljstvom lahko torej ugotavljamo, da je dejavnost v Kulturnem domu ne samo izpolnila, temveč tudi presegla vsa najbolj optimistična predvidevanja o povečani intenzivnosti našega kulturnega življenja. obenem pa prav ta povečana intenzivnost dokazuje, kako je bilo naše kulturno življenje prikrajšano v vseh prejšnjih letih, ko smo bili brez lastnega stalnega kulturnega središča odvisni od milostnega dodeljevanja praktično ene same, za tržaške Slovence, razpoložljive dvorane (in niti ne gledališke) v mestu. In če k temu dodamo še razmah ljudsko-prosvetnega delovanja v naših prosvetnih društvih in v drugih sorodnih organizacijah in ustanovah, ki se prav gotovo vsaj delno posredno navezuje na aktivnost v Kulturnem domu, potem tudi zatrdno velja ugotovitev, da je Kulturni dom postal motor in mobilizator vsega našega kulturnega življenja, resnični hram našega kulturnega izživljanja, ki je na široko odprl svoja vrata ne samo ustvarjalcem kulturnih dobrin, temveč tudi najširšim plastem našega ljudstva.
Ni naš namen, da bi se na tem mestu spuščali tudi v podajanje obračunov vseh tistih umetniških skupin, ki so v tej sezoni gostovale v Kulturnem domu, vendar je bežen obračun prve sezone Slovenskega gledališča v njem skoraj nujen. Mimo že omenjenih številk je treba v prvi vrsti podčrtati, da je bila z domom Slovenskemu gledališču prvič po vojni dana možnost, da izpelje (ne glede na začetno zamudo zaradi zakasnele otvoritve doma) v celoti svoj repertoar in da tako svojemu profesionalnemu staležu tudi primeren obseg dejavnosti. Prav tako je treba podčrtati, da si je po zaslugi sistematičnega dela gledališče zagotovilo nove kroge rednih obiskovalcev zlasti v mestu samem in da je z otvoritvijo Kulturnega doma deležno večje pozornosti in večjega upoštevanja tudi pri tistih, ki mu doslej iz različnih razlogov niso bili v zadostni meri naklonjeni.
To so sama pozitivna dejstva, ki se bodo morala na izkušnjah pravkar zaključene sezone odražati tudi v prihodnjem repertoarju ob upoštevanju, ki ga dovoljujejo realne možnosti, tudi sugestij, ki prihajajo iz vrst iskrenih ljubiteljev gledališča in gledališke umetnosti. Osebno sem sicer mnenja, da je bil repertoar zaključene sezone v glavnem dobro izbran in da je razen obveznosti, ki izvirajo iz statusa primarnega ansambla, odgovarjal tudi poslanstvu, ki ga ima Slovensko gledališče v Trstu kot posrednik gledališke umetnosti na stičišču dveh svetov in dveh kultur in tudi še kot gledališče, ki je namenjeno narodni manjšini. Čeprav vsa dela morda niso bila najboljša, pa so nekatera druga omogočila našemu gledališkemu kolektivu, da je v največji meri uveljavil svoje umetniške kvalitete in da je prav s svojo kvaliteto pritegnil tudi pozornost italijanskih umetniških in gledaliških krogov, kar za našo kulturno afirmacijo v Trstu nikakor ni malo. To pa seveda še ne pomeni, da bi prihodnji repertoar ne mogel biti še boljši in da ne bi mogel v še večji meri zadostiti vsem tistim splošnim in specifičnim nalogam, ki so poverjene takemu gledališču, a ki bi mu obenem še naprej zagotavljal lastnosti sodobnega, modernega in naprednega gledališča.
Izkušnje zaključene sezone so tudi pokazale, da bo treba bolj zavzeto kot doslej misliti na pomladitev in okrepitev ansambla (nastop «Gledališča mladih 65» je pokazal, da možnosti za to obstoje), da bo treba poskrbeti za razširitev abonmajev tudi na šolsko mladino in na delavske kolektive ter da bo vendarle treba najti tudi način, da bi gledališče večkrat kot v minuli sezoni gostovalo po okoliških odrih.
Vse to so seveda naloge organizacijskega in umetniškega vodstva gledališča, toda stvar vse slovenske javnosti v Italiji je, da svoje gledališče podpre z vsemi močmi, predvsem pa z rednim in množičnim obiskovanjem njegovih predstav. Če smo namreč lahko s številom obiskovalcev v zaključeni sezoni v primerjavi s prejšnjimi sezonami zadovoljni, ni nikjer rečeno, da bi se število obiskovalcev ne moglo še povečati. Kolikor bolj bomo znali ceniti gledališko umetnost in sploh dejavnost ostalih naših kulturnih ustanov, toliko večji bo naš ugled kulturnega naroda in s toliko večjo težo bomo lahko postavljali naše zahteve po vsem tistem, kar nam kot kulturnemu narodu na teh tleh še ni priznano.
j. k.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- France Prešeren Bratko Kreft
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-08-4401-4500_4397-4398