Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Vrnitev k pravemu Držiću

Ciril Cvetko, Delo, 7. 8. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
VRNITEV K PRAVEMU DRŽIĆU OD NAŠEGA POROČEVALCA DUBROVNIK, 6. avg. (Po telefonu). Tiskovna konferenca, ki jo je tik pred premiero Držićeve komedije Dundo Maroje včeraj pred poldne organizirala festivalska direkcija, in nato večerna uprizoritev tega sijajnega dela sta bili sklepni akord vsega, kar je že dolgo časa razburjalo duhove dubrovniških kulturnih krogov. Po več kot 400 letih je bil namreč Dundo Maroje včeraj uprizorjen v originalni nepredelani obliki. Vse prejšnje uprizoritve, vštevši ono festivalsko iz leta 1950, ki jo je v režijski koncepciji Bojana Stupice predstavilo v Dubrovniku Jugoslovansko narodno pozorište, so upoštevale le predelave. Premiera integralnega avtorjevega teksta bi mogla biti torej nadvse pomemben kulturni dogodek. Vsekakor je bila pričakovana z dokajšnjim nemirom: ali so imeli prav oni, ki so trdili, da je tekst predolg in za današnje čase neprimeren, ali pa bo uspel režiser nove uprizoritve Kosta Spajić, ki je tridil nasprotno in novo uprizoritev skrbno pripravljal več mesecev. Kosta Spajić je o adaptacijah oziroma prejšnjih uprizoritvah Maroja, ki so bazirale na najrazličnejših posegih v Držićevo besedilo, govoril na konferenci dokaj ostro. V sveti jezi jih je primerjal z barbarstvi, ki spreminjajo, dramaturško predelujejo, krajšajo in sploh vulgarizirajo na primer tudi Shakespeara. Pritrdil je pripombi enega izmed navzočih udeležencev konference, ki je predlagal, naj bi ob tej premieri javno in resno sprožili vprašanje pravne zaščite originalov pred vsakovrstnimi zlorabami sploh. Vendar, kakor so podčrtali udeleženci konference že sami: rešitev tega vprašanja ni v administrativnem odloku, marveč v splošni kulturni vzgoji, ki bi v končni fazi onemogočila poizkuse vulgarizacije in ki bi se morala začeti že pri otroku in se nato nadaljevati pri odraslih. Saj je res neodpustljivo, če se otroci učijo na pamet vsa mogoča besedila, ne poznajo pa biserov svoje dramske literature, kakršni so na primer Držićevi monologi. Premiera Dunda Maroja je prinesla režiserju Spajiću veliko zadoščenje. Občinstvo je pozorno sledilo čudovitim avtorjevim metaforam in dobro reagiralo na številne puščice, ki jih Držić izstreljuje zoper človeške in družbene slabosti, ob koncu pa izvajalcem burno aplavdiralo. Originalni Držićev Maroje utegne ostati med osrednjimi festivalskimi dramskimi prireditvami. V dobro zasedenem atriju Kneževega dvorca je predvčerajšnjim violinist Igor Ozim kot eden izmed redkih predstavnikov slovenskih glasbenih poustvarjalcev na letošnjem dubrovniškem festivalu (poleg njega bo nastopil le še tenorist Rudolf Francl pri izvedbi Monteverdijeve opere »Kronanje Popeje«, vendar žal le v dveh manjših vlogah) navdušil predvsem z izvedbo Bachove Chaconne v d molu za solo violino, nadalje Lipovškove zgodnje, dokaj dramatične, barvite in oblikovno trdne Sonate ter Paganinijevih variacij na g struni. Kot da bi v čudovitih akustičnih pogojih atrija dobil krila, je ob enakovredni klavirski spremljavi Marjana Lipovška pokazal vse svoje odlike že v tretjem stavku uvodne Beethovnove sonate v C molu; Bachovo Chaconno pa je zaigral tako, kakor ga morda še nismo slišali; zrelo, moško, intonančno brezhibno in oblikovno izredno pregledno. Ob njegovem nastopu sem se spomnil besed nekega festivalskega kritika, ki je pred nedavnim ob koncu ocene čudovitih violinistov iz moskovskega Bolšoj teatra zapisal: »Po dveh sijajnih koncertih violinistov iz Bolšoj teatra sem si nenadoma in iz srca zaželel v atriju slišati enega samega violinista, ki bi znal lepo igrati na mali violini...« Ne vem, ali je ta isti kritik poslušal Ozima, in če ga je, kako je reagiral na njegov koncert. Menda bi Igor Ozim predvčerajšnjim mogel biti tisti, ki bi zadostil njegovi pobožni želji. CIRIL CVETKO

Ta članek še ni bil pregledan.

Opomba
Dundo Maroje; Igor Ozim; Marjan Lipovšek;
Oznaka arhivskega gradiva
1964-07-2501-2600_2676
Javi napako na oder@slogi.si.