Optimizem, prisrčnost, navdušenje
Stanka Godnič, Delo, 10. 8. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Balkanski filmski festival
Optimizem, prisrčnost, navdušenje
OD NAŠE POROČEVALKE
Prvemu festivalu balkanskega filma so za rojstni kraj izbrali Varno, ki ji po pravici pravijo črnomorska lepotica. Varna je sprejela svoje goste tudi v moderni turistični obliki z vrsto zelo lepih, udobnih hotelov, ki se urbanistično skladno vraščajo v slikoviti obalni pejsaž, pa tudi s slovesnim festivalskim poudarkom zastav, emblemov, lepakov in povečanih filmskih fotografij.
Pa kljub temu smo imeli v začetku vsi malo treme, gostitelji in gostje. Bila je prava premierska trema, povsem upravičena pred začetkom najmlajšega filmskega festivala na svetu, ki si je v geslo zapisal besede »Filmska umetnost za prijateljstvo na Balkanu« in obenem črtal s svojega programa nagradno tekmovanje in podeljevanje priznanj. Njegova v statutu poudarjena želja je na čimbolj enakopraven način predstaviti filmsko snovanje v balkanskih državah, omogočiti medsebojno spoznavanje, zbliževanje in navezavo prijateljskih stikov vseh, ki na tem polotoku svoje delo posvečajo filmskemu razvoju.
Uvodni festivalski dogodki so razodeli velik optimizem, ki je spremljal nastanek novega festivala, trdno prepričanje o njegovem poslanstvu in pomenu ter veliko prisrčnost gostiteljev do zbranih gostov. Na tiskovni konferenci se je za navdušeno uvodno besedo predsednika festivalskega sveta, predsednika bolgarskega sveta za kulturo in umetnost Petra Vutova, vrstil nagovor za nagovorom. Da bi nas čimprej in čimbolj prijateljsko seznanili med seboj, so prireditelji predstavili vse zbrane po vrsti in vsakemu imenu je bil namenjen majhen, prisrčen aplavz.
Veselje nad tem, da je Bolgarija prva prirediteljica balkanskega filmskega festivala, ki mu vsi napovedujejo tradicijo lepo bodočnost itd., so izražali tudi govorniki na večerni otvoritveni slovesnosti v letnem kinu »Lenin«. Predstavnik organizacije UNESCO, ki je prevzela pokroviteljstvo nad festivalom, je izrazil prepričanje, da ideja tega festivala ni pomembna le za balkanske države, temveč da je njena prijateljska združevalna misel dragocena tudi za vse druge države Evrope in sveta.
Prvi festivalski večer je pripadel domači, bolgarski kinematografiji, ki pa je prvo mesto v programu odstopila pokroviteljstvu festivala, organizaciji UNESCO.
Videli smo film »Bogastvo človeštva« o starih pričevanjih človeške kulture, ki jih po eni strani poleg časa še sami neodgovorno uničujemo z malomarnostjo in še bolj z vojnim nasiljem, po drugi strani pa se tudi s prizadevanjem UNESCO trudimo, da bi jih ohranili in obnovili.
»Bolgarski Dušan Vukotić«, Todor Dimov, je po oberhausenskem zgledu podaril festivalu vesel uvodni motto. Videli smo tudi njegovo risanko »Marjetica«, kratkometražni igrani film »Sem zares tako slab?« in igrani film »Nespokojna družina«. Tak program prvega večera je namignil, da se lahko dobrih filmskih trenutkov nadejamo predvsem od kratkometražne zvrsti, ki je vsekakor prevladovala v prvem programu.
Toda nikar! Če na strokovno tehtnico filmske kvalitete ne polaga predvajanih filmov nobena žirija, se mora tudi festivalski poročevalec spomniti namenov prireditve in odložiti kritično pero. Zato povejmo, da je Bolgarija v svojem prvem večeru pokazala dobrega, domiselnega in slikovno čistega oblikovalca v »Marjetici« in da je s filmom o vsem potrebnem in nepotrebnem, strašansko suhoparno podajanem znanju, ki ga trpamo v osnovnošolske glavice, zanesljivo zadela žebljico na račun šolske reforme v filmu »Sem zares tako slab?«. Ter da je v igranem filmu o prezaposlenih starših in otrokih, ki prepuščeni sami sebi ubirajo svoja, pogosto tudi nepravilna pota, poskušala obdelati aktualen problem iz svojega sodobnega življenja v filmu »Nespokojna družina«. Pripišimo, da ima film dobrega snemalca in zelo posrečen zaključek. Pa še to, da ga je občinstvo, ki je tukaj, kot je dejal predsednik festivalskega sveta, edina žirija, z zanimanjem in toplo sprejelo, saj se na platnu, vsaj tako kaže, ne sreča pogosto s kritičnim pogledom na svojo sodobnost.
Prvi večer je razodel tudi prvo težavo tistih, ki morajo poročati o festivalu. Kaže, da v Bolgariji zelo cenijo novinarje. To smo spoznali v čudovitem, dovitem mednarodnem počitniškem domu novinarjev na Zlatih peskih, kjer smo imeli gostoljubno tiskovno konferenco. Bojim pa se, da novinarje tudi precenjujejo in jim pripisujejo poliglotske sposobnosti. Nihče namreč ni pomislil, da bi potrebovali sinhroniziran prevod filmskega dialoga. Toda sinoči je z bolgarskim dialogom še nekako šlo! Danes pa je dan romunske kinematografije in jutri turške.
V sredo je na vrsti Jugoslavija. Da bi sporočila odmeve njenih filmov »Radopolje« in »Človek ni ptica« v festivalskih krogih in pri občinstvu, ki bo filme gledalo v še približno 15 kinematografih v Varni in njeni turistični okolici, bom v četrtek spet poiskala telefonsko zvezo z Ljubljano.
STANKA GODNIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Festivali
- Osebe
- Stanka Godnič
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-08-4401-4500_4431