Odgovor na „Julijsko poročilo"
Miša Grčar, Delo, 14. 8. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Odgovor na „Julijsko poročilo"
Prav hvaležna sem tovarišu Branku Belanu, ker me je v svojem članku »Julijsko poročilo« (Delo, 1. avgusta 1965) pozval, naj javno povem in razbijem vsak dvom o tem, kako je potekala tista zadeva z žirijo FIPRESCI na zadnjem moskovskem filmskem festivalu. Žal ga moram razočarati: vedela sem za tisti bilten Informacije št 13, 15. julija 1965. Toda to je že drugo dejanje te »tragikomedije«.
Prvo pa je bilo takšno: ko je festival že potekal nekaj dni, me je v mojo hotelsko sobo poklical urednik Pravde in sodelavec revije Iskusstvo kino, tovariš Georgij Kapralov, ki je bil sekretar žirije FIPRESCI. Povabil me je na prvo glasovanje, ki je bilo 11. julija, ko je bila prva polovica festivala pri kraju. Rekla sem, da nisem član FIPRESCI, pa je odvrnil, da je vseeno, ker je Jugoslavija kot država njen član.
Po glasovanju — bilo nas je 13 — sem povedala naši delegaciji, da je prišel naš film v ožji izbor in Vatroslav Mimica me je celo vprašal, kdo je glasoval zanj, vsi so zvedeli, da sem glasovala tudi jaz kot članica žirije. Takrat sva se tudi seznanila, kajne tovariš Belan, v avli hotela Moskva, in me niste »odkrili« šele v Leningradu? In tudi potem, ko smo po Leningradu skoraj ves dan hodili skupaj, mi ni nihče povedal, da je bil Čolić »imenovan« v žirijo (Prav zanimivo bi bilo zvedeti, kako se koga »imenuje« razen s povabilom odbora.)
Drugo dejanje: vrnili smo se v Moskvo. Izšla je inkriminirana številka biltena, kjer sem prebrala sestavo članstva žirije, v katerem je bil napisan Milutin Čolić kot predstavnik SFRJ. Vprašala sem o tem predsednico žirije Vero Wollmanovo (predsednica Združenja filmskih kritikov Francije), ki mi je odgovorila, da je naša delegacija intervenirala pri sekretarju žirije, naj me zamenja s Čolićem. Tovariš Fadil Hadjić, vodja naše delegacije, pa mi je na moje začudenje odvrnil, da je prišel Kapralov k njemu in Mimici rekoč, naj pride Čolić na finalno glasovanje; Hadjić je (ob navzočnosti Olivere Marković) še dodal, da nima delegacija ničesar skupnega z nobeno žirijo. Povedala sem mu, kaj mi je dejala predsednica, in tudi dodala, da bom sodelovala pri finalnem glasovanju, ker mi je Wollmanova naročila, naj pridem, ker ne želi nobenih intervencij posameznih delegacij. No, in nazadnje sem vprašala še tovariša Kapralova, ki mi je potrdil, da je govoril s Hadjićem in Mimico, vendar ga je prej »nekdo« iz naše delegacije prosil, naj bi bil Čolić v žiriji FIPRESCI.
Tretje dejanje: poročevalec Politike Milutin Čolić je namreč že sporočil svojemu listu, da je član žirije in očitno je bilo treba stvar izpeljati do konca. 19. julija ob 18.00 je bilo finalno glasovanje. Seveda sem šla na sestanek, ker mi je tudi Kapralov dejal, naj pridem.
Začelo se je glasovanje. Čolića še ni bilo, sicer pa nas je bilo tokrat 17. Potem je prišel. In gospa Wollmanova je rekla: »Iz Jugoslavije sta dva, vendar imate pravico samo do enega glasu. Dogovorite se s kolegom, kateri bo glasoval. Prav?« Seveda sem rekla, da je prav in pokimala Čoliću. Ta pa je zamahnil z roko in odšel. Predsednica je bila začudena in tedaj sem rekla, da morda ni razumel francosko in hotela za njim. Toda drugi člani — večina je bila seznanjena s problemom — me zadržali, Švicar pa je rekel, da Čolić razume francosko.
Toda očitno se je zmotil, ker sklepam iz daljnjih komentarjev, ki sem jih bila deležna, da tovariš Čolić ne razume francosko.
In konec: kljub temu da pravite, da sem bila »skriti« član delegacije (mislim pa, da član delegacije sploh nisem bila, saj je to uradni predstavnik jugoslovanske kinematografije, jaz pa sem bila le »pressa«, kot veste), smo se videvali s posameznimi člani na predstavah, v hotelu ipd. Tudi s Hadjićem in Čolićem. Oba sta bila ljubezniva, vedela sta, da sem v žiriji, nihče pa mi ni rekel, da je Čolić »imenovan«. Če bi mi slednji sam povedal, da želi biti član žirije, seveda ne bi bilo problema, če sem bila edina ovira jaz. Ker pa je vztrajno molčal in me spraševal le po zdravju, je vsa stvar tekla po opisani poti.
Če torej resumiram zgodbico: V žirijo FIPRESCI me je poklical odbor (povsem slučajno, kajti če bi izbirali po pomembnosti, bi izbrali vas, tovariš Belan) in v njej ostala v soglasju s predsednico in sekretarjem žirije. Da ne bo nesporazuma: za to ju nisem prosila (ali se »gurala u žiri«, kot so ponekod komentirali), marveč se jima je čisto preprosto zdelo vmešavanje delegacije neumestno. To, kar sem napisala, lahko potrdi vrsta članov žirije FIPRESCI s predsednico in sekretarjem. Če pa želi tovariš Čolić, pa lahko še naprej vztrajno trdi, kot v Politiki 13. in 21. julija, da je bil član žirije FIPRESCI — če se mu zdi to tako prestižnega pomena. Meni se ne zdi, bila je stvar naključja, morda zato, ker ni bilo tovarišev Sremca in Ostojića.
Hvala še enkrat za lepe besede, zaupanje in poziv.
MIŠA GRČAR
PRIPIS UREDNIŠTVA
Zdaj smo slišali obe plati zvona, če temu lahko rečemo zvon. Sprejmimo ta dialog, ki je za nas zaključen, kot utrinek iz (našega, če hočete jugoslovanskega) filmsko-festivalskega življenja.
- Osebe
- Fadil Hadžić
- Opomba
- Pisma bralcev;
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-08-4401-4500_4432