Kultura »skozi želodec«
P. Žagar, Delo, 14. 8. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Prejeli smo
Kultura »skozi želodec«
Na seji ene izmed mariborskih občinskih skupščin so se povsem »samosvoje« dotaknili kulture v novi gospodarski preobrazbi. To samosvoje razglabljanje o kulturi je še tolikanj bolj zanimivo, ker ni »prevzelo« samo neke mariborske občine, marveč je našlo zatočišče še v marsikateri drugi slovenski občini in tudi v precejšnjem kosu našega javnega mnenja.
Torej, na seji ene izmed mariborskih občinskih skupščin so o kulturi v obdobju varčevanja in iskanja skritih »zalog« za boljše gospodarjenje sodili takole: »Nismo ekonomsko sposobni vzdrževati kulture. Kulturo lahko gledamo skozi želodec.« Menda si takega gesla ni mogoče razlagati drugače kot tako, da zdaj, ko se bijemo z resnejšimi rečmi, ne potrebujemo več (vsaj začasno) ne drame, ne opere, ne slikarskih razstav, ne literarnih večerov in ne kakršnihkoli podobnih umetnostnih dejanj, ki bi občinam tako ali drugače jemala iz žepa denar. Prejkone je povsem očitno, da je tudi v novih gospodarskih razmerah tako gledanje na stvari ne le zgrešeno, ampak v tem hipu celo na moč škodljivo. Tisti, ki zastopajo taka škodljiva stališča, hote ali nehote zanikajo duhovno vzgojo naših ljudi, ki je rastla hkrati z razvojem ekonomskih temeljev. Ne le sebe, tudi druge želijo navdušiti za staro in preživelo misel, ki pa ima zdaj nekoliko drugačno naravo, da je proizvodnja naš edini in najpoglavitnejši cilj. Na kratko: varčevanje je treba vpeljati tudi v kulturnih inštitucijah v širšem pomenu besede. Vendar tistega, kar je dragoceno in vredno, ne smemo zapraviti tako, da kadar nanese beseda na kulturo, enostavno odtegnemo in zapremo družbeno denarnico. Pač pa je treba skrbno pretehtati vrednost (sedanjo in prihodnjo) določene kulturne inštitucije in podpreti tisto njeno funkcijo, ki jo potrebujejo prihodnji in sedanji potrošniki kulture. Če je na manjšem krajevnem območju več šol, je treba te šole združiti. Pokazal se bo prihranek pri strokovnemu osebju in pri stroških. Če je v gledališču slaba organizacija dela in bi manj ljudi delalo prav tako kakovostno, je kajpak treba to stvar urediti, četudi je boleča. Če dela v nekem mestu opera, ki bolj zaradi neurejenih notranjih razmerij kakor zaradi slabih glasov ne daje bogvekako dobrih predstav, je treba spraviti stvari v red in se, če res ne gre drugače, operi tudi odpovedati. Ni pa nobenega razloga, da bi kulturno inštitucijo, ki jo je treba denarno podpirati, pa je še kako koristna, enostavno zaprli. Gre samo zato da tudi na področju kulture uvedemo red in skrbno gospodarjenje. Kulturnoumetnostna gibanja so prav tako kot gospodarski premiki del našega celovitega družbenega življenja. Torej jih moramo razumeti drugače kot tisti občinski možje, ki so zaradi varčevanja pripravljeni zapreti vse kulturne ustanove po vrsti in vidijo samo občanovo storilnost za strojem.
P. ŽAGAR
Jelo 14. VII
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-08-4401-4500_4433