Plasma domačega filma v svetu
tt, Ljubljanski dnevnik, 10. 8. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PO PULJSKEM FILMSKEM FESTIVALU
Plasma domačega filma v svetu
Letošnji uspeh puljskega festivala, sunkovit prodor mladih, hkrati pa težnja (ki jo je mogoče opaziti malone pri vseh), po preseganju šablon in uveljavljanju novih izrazov (ter s samim tem tudi novih vsebin) bližnjih sodobnim hotenjem v svetu, sproža problem, o katerem doslej nismo veliko razmišljali in ki smo ga doslej prepuščali zgolj komercialni službi, konkretno »Jugoslavija-filmu«, edinemu jugoslovanskemu filmskemu izvozniku.
Gre za problem načrtnega plasmaja jugoslovanskega filma v svetu.
Naše dosedanje prepričanje, da afirmaciji našega filma v svetu zadostuje že mreža omenjenega komercialista, negira sama praksa. Naša festivalska politika se kaže, prav tako, za nezadostno. Pošiljanje improviziranih delegacij na tuje festivale ne uspeva izrabiti v naš prid niti najbolj očitnih uspehov, kaj šele potencialne možnosti. Skoraj istočasno pa nas politika nekaterih drugih manjših kinematografij (predvsem iz socialističnih držav) opozarja na načine in metode prodiranja v svet; pred leti Poljaki s svojimi stalnimi »ambasadorji«, lani in letos — imamo pa tudi že de če primere. Vzemimo za primer samo Pariz kot mesto, ki lahko filmskega ustvarjalca najbolj afirmira. V zadnjih nekaj letih smo zabeležili vrsto projekcij, ki so jih na svojo iniciativo in s svojimi zvezami organizirali posamezni naši režiserji. Naštejmo vsaj nekaj teh projekcij: najprej Hladnikov »Ples v dežju« v pariški kinoteki, Petrovićeve projekcije v Parizu, projekcija Bulajićevega »Skopja 63« v palači UNESCO, in letos predvajanje Mimičinega »Prometeja«.
Sodeč po zapiskih in informacijah v pariškem tisku, ki so sledile tem projekcijam, interes za naš film vlada, toda en sam film v letu, dveh ne pomeni veliko. Če je bilo doslej objektivno, da veliko zanimivih in kvalitetnih filmov doslej nismo imeli, potem lahko mirno zapišemo, da smo z letošnjim Puljem to tradicijo prekinili in da ne smemo pustiti neizrabljeno priložnost, ki se nam ponuja. Namreč:
Iniciativo za plasman domačih filmov mora prevzeti nekdo drug, ne zgolj komercialna služba kot doslej. Zavedajmo se že enkrat, da je prodor in uspeh pri tuji kritiki in v določeni kulturni sredini pomembnejši kot prodaja nekega povprečnega filma (zlasti še, ker takšnemu prodoru običajno sledi tudi komercialno zadoščenje). Denimo: primer »Kozare« v Italiji; film so odkupili italijanski filmski kritiki za predvajanje v svojem kinematografu v Milanu; po nekaj uspelih projekcijah ONI ponujajo film redni distribucijski mreži.
Branko Gapo je za Vardar-film režiral »Dneve izkušenj«
Z ustanovitvijo Združenja filmskih in TV kritikov in publicistov Jugoslavije, smo, mislim, da je to logično, dobili najbolj poklicano organizacijo, ki naj bi poslej redno skrbela za afirmacijo vrednosti domačega filma v svetu. S plasmajem tehtnih sestavkov, prav tako pa z organizacijo raznih projekcij, ki naj bi predstavila nova hotenja v jugoslovanskem filmu v celoti.
Spričo tega, da je to razmišljanje precej načelno, bom omenil eno samo sugestijo. Na bližajočem se beneškem festivalu na Lidu bo Jugoslavijo zastopal Petrovićev film »Tri«, zmagovalec letošnjega Pulja. Mar ne bi bila to priložnost, da nastopimo s serijo filmov, ki naj predstavijo najboljše z letošnjega puljskega festivala. Filmi kot so »Sovražnik«, »Človek ni ptič«, »Prometej z otoka Viševice«, morda tudi »Grenki del reke« bi SKUPAJ nedvomno močneje učinkovali kot vsak posebej. In, kar ni najmanj pomembno, takšna projekcija, bi nedvomno veliko prispevala k boljšemu plasmanu našega uradnega zastopnika v Benetkah filma »Tri«. Spričo tega, da je beneški termin preblizu, morda takšna akcija tehnično ne bo izvedljiva, mogoče pa bi jo bilo ponoviti ob kakšni drugi priložnosti. Ena izmed teh je gostovanje v pariški kinoteki. Kajti nedvomno je: če bi združili vse zveze, ki jih imajo posamezniki za skupno akcijo, bi dosegli veliko večji efekt. Korist od tega pa bi imeli vsi. Nenazadnje tudi posamezni avtorji.
Vsekakor pa je skrajni čas, da pristopimo k tej problematiki na drugačen način kot doslej.
(tt)
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Boštjan Hladnik
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-08-4401-4500_4437-4438