Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Shakespeare pred vodnim stolpom

Lojze Smasek, Večer, 2. 7. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Vecer 2,116 LETNI ODER SLG CELJE Shakespeare pred vodnim stolpom WILLIAM SHAKESPEARE: KAR HOČETE, POSLOVENIL OTON ŽUPANČIČ, PREMIERA 28. JUNIJA 1963 O zadnji letošnji premieri slovenskega ljudskega gledališča celjskega je mogoče in treba govoriti (oziroma pisati) ne le kot o >odrski stvaritvi, dosežku...<, temveč tudi kot o celovitem teatrs­kem dogodku, ki so ga gradili nadvse imenitno prirodno prizorišče Vodnega stolpa, zvezdnato nebo nad občinstvom, prijetna svežina poletnega večera in seveda čudoviti Shakespearov tekst ter njegova razigrana scenska poustvariten. Popotovanje med dokazili o uspehu tega ljudskogledališkega (v dobrem pomenu besede) dogodka bi začel pri Avgustu Lavrenčiču, ki je z nekaj stilno domiselnimi scenografijskimi dodatki ustvaril iz celjskega Vodnega stolpa in stranskega obzidja prekrasno elizabetinsko prizorišče, pri katerem se je težko odločiti, čemu bi dal prednost — ali stilni usklajenosti z delom ali funkcionalnosti, ki je omogočala bolj naglo se odvijajočo perigo številnih prizorov. Ta, zadnja ugotovitev pa je obenem že prehod k režiserjevemu deležu, kajti brez njegove režijske koncepcije o elizabetinskem odru, ki je s »odpisom scene v tradicionalnem pomenu besede edini sposoben iz Shakespeara narediti tudi danes zanimiv gledališki dogodek, in ne razvlečeno in utrujajočo odrsko neskončnost, bi po vsej verjetnosti tudi ne bilo Lavrenčičevega dosežka. Sledeči občutek, porojen ob Gombačevi režiji, je zadovoljstvo kot posledica prave ljudske razigranosti odrskega in predodrskega dogajanja, ki bi mu pa koristilo ponekod nekaj več tempa, predvsem pri prehodu od enega prizora k drugemu (odveč ironične prefinjenosti in manj burkaškega gromoglasja. Ta ugotovitev nas pa vodi spet na novo mejno področje, stičišče režije in igre, kjer ne moremo nikoli s popolno gotovostjo določiti, kje se konča režiserjev koncept tega ali onega lika in kje se začne igravčevo spreminjanje, dodajanje ali odvzemanje... V množici nastopajočih, podprti z vrsto opaženih amaterjev, bi bilo treba kot uspele omeniti predvsem sledeče kreacije: v kategoriji spreminjajočih se, čustveno angažiranih likov najprej resnično imenitno Marjanco Krošlopo kot svetlo, čisto, zvonko, ljubezen in izgubljenega brata iščočo Violo, svojevrstno, zelo zanimivo interpretacijo, s katero je ustvaril Pavle Jeršin človeško smešnega in ne karikiranega Malpolia, ter hladno, vzvišeno in končno z ljubeznijo poraženo lepotico Olivijo, ki jo je s svojo sugestivno pojavnostjo zaigrala Jana Šmidova; v zabavnem pritličju pa so se uveljavili predvsem Slavko Strnad kot s skromnimi, izrazito strnadovskimi sredstvi ustvarjen nespretni vitez Andrej Bledica, Marija Goršičeva, poskočna, živahna, temperamentna hišna Marija ter prehrupni, drugače pa prav uspeli vitez Tobija Rig Janeza Škofa in Peerov nadvse učinkoviti norček v službi trdosrčne Olivije. kulturni obzornik Dokazila se redčijo, tu in tam se skuša vriniti tudi kakšna disonanca (recimo — vprašanje dveh kakovostnih ravni predstave, z drugimi besedami: udeležba amaterjev, ki so pa pri sedanji režijski koncepciji in številnosti oziroma maloštevilnosti gledališkega ansambla nujni), vendar jo prekrije simpatični uspeh celote, ki so ga pomagali graditi tudi prispevki Lojzeta Lebiča (glasba), dr. Henrika Neubauerja (koreografija) in Mije Jarčeve (kostumi). DRAMA Lojze Smasek
Javi napako na oder@slogi.si.