Naš preTVornik
Olga Ratej, Delo, 10. 8. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Naš preTVornik
Folklorna je bila nedelja tako rekoč od jutra do večera in še ponoči. Tokrat je bila le slučajno, čeprav drži, da tudi ljubljanski studio zadnje čase neguje nedeljsko dopoldansko folkloro in to kultivirano pa s pravim občutkom. Zakaj ravno v nedeljo dopoldne in zakaj samo v nedeljo dopoldne, pa seveda lahko samo ugibamo. To dopoldne pa je bilo sicer predvsem alkarsko: v Sinju so odkrili spomenik alkarju ob »dvistapedeseti« obletnici junaških iger. Spomenik je mnogo manj junaški od iger, rekli bi, da je celo nekako krhek, kot vetrič lahak. Bržkone zato, ker je občutek za kopje in konja že nekoliko turistično prepihan, nekam oddaljeno folkloren, a najbrž drugače tudi biti ne more. Toda igre eh, te so bile slej ko prej junaške, njihov duh je bil prisoten, njihov žlahtni duh, ki stremi po velikih dejanjih, po zmagi in moči.
Pred folklornim zaključkom dneva - Jugoslavija pleše in poje, to oddajo je iz Kopra prenašala tudi Evrovizija - so Beograjčani pokazali, kam s kamerami pri 35 stopinjah v senci. Šli so pod krošnje v kavarni Tri šešira, na dvorišče »Partaje« na Paliluli, na privatniški in kulturniški vikend pa v motel pri Tisoč rožah. S seboj so vozili še in še popevkarjev, vodil pa je oddajo Mića Orlović. Nekateri menijo, da je bil njihov sprehod zelo prijeten. Mogoče, bil je predvsem zelo atmosfersko moten, sicer pa je nudil prisrčno srečanje z ljubitelji srbske narodne pesmi pri Dveh jelenih in pogled v tisto še nevideno, resnično, vsakdanje življenje v proletarskem predmestju. To pa je bilo tudi vse, folklorno vse, če se ne ustavljamo pri popevkah. Toda moja mlada soseda je bila preprosto presrečna. Presrečna, zakaj? Ker je spet videla Mićo Orlovića... Odkar ni več brhkega Kildara, je namreč Mića s tretjega mesta popularnosti že prišel na drugo, takoj za nepozabnim Svetnikom. To, dragi moji, pa nekaterim že nekaj pomeni. Toliko, da moram zapisati: gledalci no, v tem primeru gledalke so pripravljeni na ljubo simpatičnemu konferansjeju marsikaj spregledati, pa tudi marsikaj navreči. V tem primeru, ko je šlo za to, ali oddaja pade ali stoji, je z Mićo Orlovićem obstala. Tako sem slišala, čeprav se s tem ne bi strinjala. Naposled pa je treba priznati, da nisem več v »tistih« letih; kaj morem za to.
OLGA RATEJ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika Radio
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-08-4501-4600_4435