Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

»Ne joči, Peter" — ploskajo ti!

Marina Golouh, Delo, 2. 8. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
»MARS NA DRINO« — S tem filmom, ki ga je na tematiko iz prve svetovne vojne za Avalo posnel režiser Žika Mitrović, se je sinoči v Puli zaključil XI. festival jugoslovanskega igranega filma. XI pulski filmski festival ,,Ne joči, Peter" — ploskajo ti! OD NAŠE POROČEVALKE Vsa minula festivalska leta slovenski film v areni ni imel sreče. Vsaj glede na njeno splošno reakcijo, na pozornost, s katero ga je (oziroma ni) spremljala. Nagrade so že bile, tudi tiste bleščeče, ampak Pulčani in gosti, veliki avditorij na sploh, ni aplavdiral, da bi odmevalo do Zlatih sten... Letos, ko je festival pomešal vse kriterije, izzval najbolj potrpežljive, opozoril na čudna, motna pota naše kinematografije, se je pa zgodilo, da še noben film doslej ni bil deležen tako spontanih množičnih ovacij, kot prav naš, Štigličev film, »Ne joči, Peter«! Poskušajmo analizirati dogodek. Najprej velja podčrtati eno: Dane in Lovro, nekdanja rudarja, zdaj partizanska minerja, ki sta tako nejevoljna, ker morata kar naprej kot »samostojna četa« zgolj »žgečkati« progo, hujše diverzantske akcije pa opravljajo Matijevi partizani, osvojita festivalsko občinstvo s svojo prostodušnostjo (in tudi ker sta to Lojze Rozman pa Bert Sotlar!). In še zato, ker sta tako odločna stara borca nenadoma v položaju, da morata peljati na osvobojeno ozemlje tri otroke, med njimi svojeglavčka Petra, ki s svojimi štirimi leti spreminja partizansko atmosfero v otroški vrtec. Potem: nerodnost regruta Dolfeta (popolnoma pravilno zaupanega Zlatku Sugmanu) je tiste vrste angažiranost, ki izziva smeh in pomilovanje hkrati. Majda Potokarjeva, dobro prikrit skrivnostni obveščevalec, »kapetan Brina«, je ljubljenka kinematografskega občinstva. In sploh so v tej partizanski humoreski — sicer ne natančno opredeljenega žanra — vojaško razvedrilni element, partizansko otroški svet, pohajkovanje skozi (ne)pričakovane dogodke in (ne)zabavne situacije z obvezno srečnim koncem (v scenariju je vse to zasnoval Ivan Ribič) za široko kinematografsko občinstvo vabljive stvari. To, da so nočni posnetki direktorja fotografije Ivana Marinčka malo slabši, prekrijejo pogumno premagana minska polja in svetle košenine, posnete podnevi, na katerih regrut Dolfe kot dober vojak Švejk ali kot toreador izpelje svoje »velikanske« naloge. Alojz Srebotnjak ustvari vsakič, ko se zasliši njegova muzika, resnično partizansko atmosfero. Scenograf Mirko Lipužič skuša Vipavo in Zbiljsko jezero, podzemne jame in pota eksploatirati v filmu za majhne denarce. Ker moramo pač štediti. Moto ploskanja v areni: »Le kje ste Slovenci dobili to zlato dete, tega vašega Petrčka?« Odgovor: »Najdenček je pač!«, ta naš kodrolasi Bogdan Lubej, boljši od mnogih odraslih igralcev na tem festivalu. Bodimo samokritični: »Ne joči, Peter!« je resda simpatičen, ni pa poseben film. Zelo monotono in plosko se vleče pretikanje na osvobojeno ozemlje, tudi mi smo se v splošni festivalski klimi odločili, da rehabilitiramo človeško srce skupine nemških vojakov, ki ne strelja samo zato, ker se joče otrok, naš Peter; ljubeznivi odnos med vojsko in njenimi otroki pa je v scenariju sicer logično pogojen, v končni izpeljavi prenaglašen oziroma dosežen po geslu: »kakor v filmu«. Štiglic je bil tokrat režijsko najmočnejši v nekaterih obrobnih sekvencah: tista, ko Lovro strelja, otrok na njegovih ramah pa lovi prestreljene češnjeve vejice, je gotovo najlepša in najoriginalnejša. Režiserju Štiglicu je tudi treba priznati izredno uspešno delo z igralci, predvsem seveda z najmlajšimi. Wolfgang Staudte, ki ga naše občinstvo pozna predvsem po njegovih filmih »Kermes«, »Rože za državnega tožilca« in »Morilci so med nami«, dosledni pobornik angažirane umetnosti in prepričani antinacist, je naredil v koprodukciji med »Avala filmom« in »Neue Emelka Film« iz Münchna svoj »Moški izlet«. Staudtejev film »Moški izlet«, spremljan z nemškega zornega kota, je vsekakor poskus pristopa k tovrstni problematiki. Mira Stupica je v tem filmu, poleg Olivere Marković, Milene Dravić, Ljubice Janičijević, Petra Matića, Pavleta Vujisića, Branke Popović in Nevenke Benković, ustvarila lik Miroslave, zagrenjene partizanske vdove, s tako kreativno silo, da je zanjo upravičeno dobila največjo igralsko nagrado nedavnega berlinskega filmskega festivala. V filmu očitno izstopata tudi Hristićeva muzika in funkcionalna fotografija Nenada Jovićića. Po geslu: gi poleg istega očitka kompromisnemu koncu vendar priznavajo avtorjev svojstven pristop k problemom in nevrozam sodobnega sveta, prizadeto tudi k naši jugoslovanski problematiki, ustvarjalni pogum resda brez intenzivnejših rezultatov, veščo režijo. MARINA GOLOUH

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.