Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Veselo življenjsko slovo

Marina Golouh, Delo, 26. 8. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Veselo življenjsko slovo Selo 26, VI Popoldne je na Lidu pršilo, a že se je slabo vreme razpršilo in predvčerajšnji večer je bil čisto pravšen za začetek XXVI. mednarodnega filmskega festivala. Zraven je bil to še večer zelo stare in zelo zanimive gospe Sylvie, velike francoske igralke, s 60 leti gledališke in 30 leti filmske kariere. Z letališča na Lidu je prišla v družbi z režiserjem in s producentom francoskega filma »Zaničevana stara gospa« in že takoj v torek pozno popoldne, ko se je v dvoranici Volpi zaključila prva festivalska novinarska predstava tega filma, na tiskovni konferenci presenetila ves strogi avditorij. Gospejinih 81 let kot da je pomladilo naše postarane misli, njen dobri, veseli obraz živih oči in šarmantnega nasmeha kot da se je hotel spopasti z vsemi obrazi starih aristokratinj, ki so tod v najdražjih beneških hotelih s tako naveličanimi izrazi, da človeka resnično mrazi. Gospa Sylvie spominja na provincialno nono, v sončnem smislu te besede, velika umetnica odgovarja kritikom s tako živahnimi življenjskimi spoznanji, da čisto razoroži celo najimenitnejše; in lepa je v svetlem kostimu, z gostimi, smelo pristriženimi lasmi. Najbrž nam je bila prav zares potrebna, takoj za začetek festivala, ko smo sedli v filmsko dvorano še vsi neprespani s poti in ko smo križem ocenjevali prihodnost Chiarinijevega festivala; in tudi zato, ker naš čas zelo rad zaničuje stare gospe. Saj, pravzaprav je beseda o »Zaničevani stari gospe«, ki so jo prišli zvečer gledat v veliko dvorano na Lidu vsi častni prvi festivalski gostje in gledalci (najnižja cena vstopnic: 7.000 lir), med njimi taki z najresnejšimi umetniškimi hotenji in seveda tudi dandyji v najmodernejših večernih (beri: skorajda teniško belih) čevljih in oblekah, pričakujoč potem sprejem v vojvodski palači sredi slavnih Benetk, koder sta bila tudi smoking in zelo dolga toaleta strogo obvezna (nič manj kot specialno povabilo organizatorja) in kjer so zablesteli poleg stare gospe še Alida Valli, Valeria Mariconi, Grazia Maria Spina, Franco Torelli, Rezzo Ricci in drugi. Kako sta »Zaničevano staro gospo« upodobila sam Brecht v svoji noveli in za njim na platnu po svoje 41-letni francoski režiser René Alliot, znan predvsem kot gledališki scenograf v pariški Commedie Francaise, v londonskem nacionalnem gledališču sira Oliwiera in v londonskem kraljevem gledališču, pa tudi kot filmski dokumentarist. (»Zaničevana stara gospa« je njegov prvi celovečerni umetniški film.) Ko se film začne, je za Bertho Bertini, doma iz Marseilla, šestdeset let razdajanja za druge, za moža, za štiri otroke (trije od njih so zdaj, odrasli, dobro preskrbljeni), za njo šestdeset brezbarvnih let, ko so upoštevali samo njeno delo, živeli od njenih sil, rastli zaradi njenega poguma, umrli, kot je zdaj umrl njen mož – globoko ljubljeni. Bertha Bertini je torej vdova. Jo bo bolečina izgubljenega strla, bo živela od poudarjenega razumevanja in skrbništva svojih otrok? Ne bo, to ni vsakdanja stara gospa, prav posebna je: nenadoma, šele zdaj, zmaga melanholično grenkost, upor zoper staro življenje, v njej se zbudi želja po svobodi, svojo novorojeno individualnost pozdravi z množico malih veselij, vseh tistih, ki so ji bila doslej prepovedana in nedosegljiva. Omisli si nove, čeprav za obrekljivi svet nekoliko spotakljive prijatelje in prijateljice, kupi star avtomobil, privošči si pogled v ljudi in v naravo stvari. Otroci se zdrznejo: se ji je zmešalo? Zakaj stara gospa sega tudi v debate o Čangkajšku in o vesoljskih poletih in si omisli počitnice. A nič takega se ne zgodi, le da stara gospa končno živi tudi svoje življenje, čeprav šele zdaj in navkljub temu, da je zaničevana. Šestdesetim letom trpljenja in odtujitve od okolice se zdaj pridruži 18 mesecev veselja, zadnje fotografije jo kažejo z razprostrtimi rokami, žarečimi očmi sredi starega marsejskega predmestja. Je Alliot zvest Brechtu? Ni, Brechtov socialni egoizem, ki prevladuje v noveli, razkazujoč okolje, zamenja pri njem predvsem pastelni dokumentarni pogled čez vsakdanjost, njegova ideja je nekoliko poenostavljena, konfuzna in mestoma zgolj intelektualno transponirana; a živa gesta spontane Sylvie, zanimiv stilni prijem (veličastno dokumentaren) in pogumna odločitev za variacijo na temo, ki je že tolikokrat iskala svojo filmsko uresničitev, zaslužijo pozornost. Danes (za nas je to sreda opoldne) smo pa zjutraj na novinarski predstavi že videli Lesterjev nagrajeni canneski film »Prevara«, ki ga bodo sicer popoldne pokazali v okviru kulturne sekcije, in drugi konkurenčni festivalski film – indijskega »Strahopetca«. Na vprašanje, koga je osebno na festivalu zdaj, ob začetku, najbolj vesel, je odgovoril direktor Luigi Chiarini takole: »Pozdravljam vse avtorje, ki bodo in so že dokazali, da so s filmom sposobni izzvati umetniški dialog in se spopasti z vsemi nasprotniki, pozdravljam tiste producente, ki so zapustili preproste magistrale ekonomskega uspeha in z umetniškimi filmi tvegajo, uspevajo pa s svojim moralnim prestižem. Če pozdravljam kritike? Seveda: tiste, ki se zavedajo filma kot elementa kulturne in socialne rasti in ki vedo, da je njegova prva naloga zbliževati narode in jih spoznavati. Pozdravljam kratkomalo vse prijatelje in – čemu ne – tudi vse tiste, ki me vsako leto počaste s svojim vztrajnim nasprotovanjem!« MARINA GOLOUH

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.