Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Ne le spodbuden, tudi dober začetek

Stanka Godnič, Delo, 18. 8. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Balkanski filmski festival Ne le spodbuden, tudi dober začetek Prvi balkanski filmski festival v Varni se je končal v prijateljskem razpoloženju in v tisti zadovoljnosti, ki jo prinese dobro opravljeno delo. Gostje so se razšli in med njihovo prtljago so potovali iz Bolgarije v druge balkanske dežele tudi »golobje miru«, kot so takoj krstili stilizirane, v duhu domače ljudske keramične obrti izdelane spominske kipce golobov, ki so jih prejeli vsi režiserji, katerih dela so bila vključena v uradni festivalski program. Vodja turške filmske delegacije pa je odnesel s seboj v lepi platneni torbi, okrašeni z bolgarskimi vezeninami, tudi sinjo festivalsko zastavo z emblemom UNESCO, da bo prihodnje leto zaplapolala v pozdrav drugemu balkanskemu festivalu v Carigradu ali v Smirni. Med mnogimi poslovilnimi besedami, ki so izražale priznanja in spoznanja o pomembnosti prireditve ter upanja o njeni nadaljnji rasti, smo slišali tudi besede predstavnika UNESCO. Zapomnili smo si jih, ker so iz protokolarne vljudnosti in prijaznega priznanja prerasle v zgoščeno, a dobro zadeto oceno prvega balkanskega filmskega srečanja. Enrico Falcinioni je za slovo dejal, da se iz Varne vsi razhajamo z občutkom, da smo povedali nekaj, kar so drugi z zanimanjem poslušali, in s prav takšnim zanimanjem poslušali tudi tisto, kar so povedali drugi. Zares filmske besede v Varni niso bile izrečene v prazno in filmski trak se ni odvijal brez odmeva. Filmi balkanskih proizvodenj so razvili, lahko rečemo, živahen medsebojni dialog, v katerem skorajda ni bilo nezanimivih odstavkov. Zato pa so bile v njem tudi besede o visoki estetiki filmske umetnosti, ki sta jih vpletli v črnomorski festivalski pogovor romunska in predvsem grška kinematografija. Grški program, predvajan predzadnji festivalski večer, je z igranim filmom »Elektra« režiserja Michalisa Cacoyannisa ponovno in še više dvignil festivalski nivo, ki so ga nakazali romunski filmski umetniki z »Gozdom obešenih«, in je nevarno zdrsel navzdol predvsem z albanskim programom. »Elektra« je film, ki mu je kvaliteto odmeril z vsem priznanjem že mednarodni Cannes. Lahko pa rečemo, da je ta film, ki mu je uspelo z najmodernejšimi umetniškimi izraznimi sredstvi, s kamero in filmsko dramaturgijo, dati novo impresivno veljavo starogrški klasični tragediji, na balkanskih tleh, v Varni, kjer skoraj na vsakem aru tal kipi iz zemlje klasično izročilo trakijske, grške in rimske umetnosti, izzvenel še posebej monumentalno. Boljše manifestativne potrditve o kvalitetnih možnostih balkanske kinematografije si ne bi mogli zamisliti. Poslovili pa smo se ob bolgarskem filmu »Bula«, ki raste pravzaprav iz podobne zamisli kot »Prometej z otoka Viševice«, iz težnje, da bi filmska zgodba asociacijsko povezala preteklost s sodobnostjo. Režiser Nikola Korabov je iz dokumentarnega prikaza vrveža v poročni palači, posnetega s prijemi skrite kamere, prešel v igrano zgodbo, ki posreduje pretresljivo pripoved o vse drugačni poroki v času druge svetovne vojne. Ženinu je namreč s poročnim obredom izpolnjena zadnja želja pred usmrtitvijo. Film smo sprejeli kot nov dokaz za usmeritev bolgarske filmske umetnosti v moderne struge. Program igranih in dokumentarnih filmov na prvem balkanskem filmskem festivalu je pokazal dvojen diagram. Kvalitetna krivulja igranega filma beleži veliko prevešanj navzdol in vzponov navzgor; jugoslovanski izbor je vseskozi ostal v zgornjih sferah, čeprav se ni povzpel v vrh. Diagram dokumentarnega, kratkega igranega, poljudnoznanstvenega in kulturnega filma pa je bolj podoben ravni črti z rahlimi valovanji, ki so vodila navzgor s »Solzo na licu«, s filmom »Sem res tako slabe« (Bolgarija), s poljudnoznanstvenim filmom »Svet v kaplji vode« (Bolgarija) in z vsemi kulturnozgodovinskimi filmi na vrsti, pa tudi z risankami »Marjetica« (Bolgarija), »Obisk iz vesolja« in »Peti«. Zanimivo je, da so visoko kvalitetno raven dokumentarca pokazale tudi tiste kinematografije, ki se z igranimi filmi niso mogle uveljaviti. Še bolj zanimivo in naravnost razveseljivo je, da je ta umišljeni diagram, ki ga vrisuje kritična presoja, potrdil tudi aplavz festivalskega občinstva. Na prijateljskem srečanju, ki ga je priredila mednarodna organizacija filmskih kritikov FIPRESCI, smo namreč izvedli improvizirano anketo z demokratičnim javnim glasovanjem. Največ rok se je dvignilo za tiste filme, za katere je zaploskalo tudi največ dlani v avditoriju: za film »Gozd obešenih« kot delo, ki je najbolj impresivno potrdilo festivalsko geslo o medsebojnem zbliževanju in prijateljstvu, za »Elektro« kot najvišji umetniški vzpon, za »Solzu na licu« kot najboljši kratkometražnik, za »Marjetico« kot najboljši animirani film, za igralski storitvi Irine Papas (»Elektra«) in Viktorja Rebengiuca (»Gozd obešenih«). Festival resda nima tekmovalnega značaja in Varna je pokazala vse odlike te statutarne odločitve, toda novinarji nekako ne moremo brez ocenjevanja. To se je pokazalo tudi na zaključnem poslovilnem srečanju, ko so nas na francosko iniciativo nebalkanski spremljevalci festivala s francosko prisrčno duhovitostjo presenetili s sklepi svoje »žirije« in nič manj z »izrednimi nagradami« (predstavljale so jih buteljke bolgarskega konjaka Pliska in veselo improvizirane diplome). Je treba posebej poudariti, da se odločitve te vesele žirije skorajda niso razlikovale od tistih, ki jih je izrekla publika in pa glasovanje novinarjev na iniciativo FIPRESCI? No, ko smo že pri nebalkanskih udeležencih festivala, naj omenim poleg njihovega velikega zanimanja za prireditev in njihovih priznanj zamisli balkanskega festivala še šalo, s katero so me kot edino slovensko zastopnico v Varni zbadali kolegi iz jugoslovanske uradne in neuradne delegacije, češ da se moram prepisati na seznam nebalkanskih gostov, saj Slovenija pravzaprav ni več na Balkanu. Šalo vstran, kajti tako nekako so, kot kaže, mislili tudi sestavljalci našega programa za Varno. Slovenska kinematografija ni bila v njem zastopana, čeprav po mojem mnenju kakšen naš kratkometražnik ne bi le demonstriral narodnostne sestave jugoslovanske kinematografije, temveč bi vnesel v naš program vsaj žanrsko širino, obenem pa tudi kvalitetni ravni nikakor ne bi škodoval. STANKA GODNIČ
Opomba
Filmska kritika;
Oznaka arhivskega gradiva
1965-08-4501-4600_4501
Javi napako na oder@slogi.si.