„Rasna" diskriminacija
Lojze Smasek, Naši razgledi, 22. 8. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Televizijska glosa
„Rasna" diskriminacija
Namen »plebejskega« pralnega mila je dobro znan, prav tako kot ni dvoma o funkciji »plemenitega« toaletnega... Obeh kategorij v glavnem nikoli ne zamenjujemo, razen v skrajni sili, pa tudi primerjamo ju zelo redko. V glavnem iščemo, kadar ga rabimo, čim boljše pralno oziroma čim boljše toaletno milo. Kajti neradi se jezimo in imamo sitnosti. Prav tako tudi ne boste našli nikogar, ki bi skušal vaše zadovoljstvo nad dobrim, v svoji kategoriji recimo zelo visoko stoječim pralnim milom zagreniti z opozorilom, da obstaja še nekaj boljšega, lepšega, vzvišenejšega, namreč »fino« toaletno milo. Ne, tega, ki bi ga prevevale take primerjalne želje, ne boste našli. Pač pa zelo lahko srečate kar precejšnje število takih, ki bodo »dnu« televizijskega programa, tako imenovanim zabavnim oddajam in med njimi še posebej kriminalističnemu žanru, pomolili pod nos opozorilo, da so zanič, da je njih obstoj ob vzvišeni tehtnosti »pravih« dosežkov popolnoma nepotreben. Toda ta opozorila ne mislijo pri tem na slabo v »dnu« in na imenitno med »pravimi« dosežki, temveč samo na kategorije kot celote in je zato vse »dnó« slabo in vse »pravo« dobro.
Pa ni tako. Marsikak prispevek »visoke« umetnosti, ki smo ga bili deležni z ekranov naše TV, je bil po svoji dejanski vrednosti zelo »nizek«, ta teden pa sem se srečal z zelo »visokim« podvigom le kot »nižinski« dosežek priznavanega prizadevanja. Ali ne postavlja taka ugotovitev vsega prej omenjenega kategoriziranja na glavo oziroma laž? Le zakaj potem še ta krivica? Zakaj »rasna« diskriminacija posameznih oddaj in tipov oddaj. Ko pa vemo, da je dobra komedija enakovredna dobri tragediji, da je najvažnejša kakovost in ne kategorija, pripadnost talentu, domiselnosti, imenu in ne podedovanim pravicam, priimku. Čeprav v vodah »prave umetnosti« brodeča pokveka ne zaleže toliko kot »na dnu« pribiti dobri, kritični, zreli kriminalni roman. Zato tudi dodajam k svojemu dosedanjemu bentenju proti raznim 87. postajam pojasnilo za tiste, ki so ga mogoče razumeli kot mojo averzijo do kategorije kriminalnega romana, igre, drame, filma: napaden je bil konkreten proizvod, gnilo jabolko in ne jabolko nasploh. Drugače pa so mi jabolka prav tako ljuba kot pomaranče. Seveda vse ob svojem času.
Konec minulega in v začetku tega tedna je imela jugoslovanska TV enega svojih redkih svetlih trenutkov, odločila se je za posredovanje imenitnega vzhodnonemškega kriminalnega televizijskega filma v dveh delih Mrtvi ne govorijo, skratka modernega televizijskega prodiranja v problematiko nekega umora, pri čemer pa je treba poudariti, da je bil dejanski namen kriminalnega romana oziroma drame v našem primeru »izdan«, saj ni šlo samo za napetost in ugibanje, kdo je morilec, temveč še za nekaj več, za spoznanje tveganosti obsodbe zgolj na osnovi indicij, za odkrivanje ekonomskih in političnih gibal, ki laže pokažejo pot do zločina, zločinca in predvsem nujnosti, zakaj je do vsega tega prišlo, kot pa bi to kadarkoli uspelo najbolj blestečim zgolj policijskim možganom. Na naših malih, še manjših oziroma najmanjših ekranih je zaživel kos pravega življenja, otipljivega in krvavega. Policijski inšpektor je ob svojo služkinjo, odpeljali so jo v bolnišnico, in mora pripeljati svojega psička kot nadležno breme s seboj v službo. Njegov pomočnik ima hude težave z želodcem in čeprav je glavni »junak«, ni na njem prav nič junaškega, narejenega, vsevednega. Vsi liki so živa, resnična bitja in ne konstrukcije. Takšna je tudi zgodba o izginotju založnika. Ta izdaja časnik, v katerem izhaja serija člankov proti neodgovornim proizvajalcem pomirjevalnega sredstva, ki je povzročilo, če so ga jemale nosečnice, rojstvo tisočev in tisočev spačkov, brez rok, brez nog... Takšna je tudi poanta dela: odstraniti, tako ali drugače, je treba vse, ki ovirajo ekspanzijo brezobzirnega bogatenja; pri tem pomagata, če je treba, tudi tožilstvo in sodišče.
Toda odlika te zgodbe ni samo v problemu, temveč tudi v imenitno vodenem zapletu, v resničnih, toda obenem logičnih in nujnih, tehtno obrazloženih presenečenjih, ki niso samo dodatek, olepšava, sladka prevleka za grenko jedro, temveč organski izrastek tega jedra. Del mesa, kos kosti.
In še nekaj je, kar daje temu televizijskemu filmu posebno vrednost: njegova izrazito televizijska faktura — dogajanje je s pravilnim izborom posnetkov postavljeno na raven, ki ustreza relacijam, veljavnim v gledavčevem interierju. Tako niso potrebne nobene posebne transformacijske sposobnosti za prehod iz ene v drugo resničnost. Dogajanje na ekranu je možen del tudi naše resničnosti — tako po problemski plati kakor tudi kar se tiče značaja televizijske slike kot dela našega okolja in s tem možnosti naše prisotnosti v njej, našega sodelovanja in ne zgolj povečevalnega (v kinematografu, kjer vidimo majhne stvari povečane) oziroma zmanjševalnega (na običajni filmski televiziji, ko gledamo normalne stvari nesmiselno zmanjšane) odnosa.
Ta vzhodnonemška kriminalka oziroma njena nekoliko podrobnejša predstavitev je imela en sam namen: da bi opozorila na resnično sodobne probleme, ki se jih, med drugim, lahko tudi kriminalka loteva (ne samo blazni gledališki gasilci, propadli nekdanji igralci, ki morijo v »grozljivi« temi opustelega odra, kar je Tito Strozzi opisal v grozljivo bedasti kriminalni kriminalki o Umoru na odru, zagrebška TV dramaturgija pa z njo kot dokazilom za svojo popolno skreganost z dobrim okusom posilila nemočno jugoslovansko televizijsko gledalstvo), da bi pokazala, kako je treba ustvarjati učinkovita televizijska dela, ne pa na televiziji predvajana netelevizijska nedela (kar je v glavnem praksa naših TV studiev — posredovati ne pa ustvarjati) in končno, da bi od tega in podobnih vzornikov ali vsaj opozoril, namigov končno le bilo kaj otipljivega haska, da ne bi samo kazali dobra tuja dela, na podobna domača pa popolnoma pozabili.
Čeprav je ta nauk posledica predvajanja »navadne« vzhodnonemške kriminalke, velja prav tako, kot če bi ga našli v čem bolj »tehtnem«, kajti zmenili smo se, da ni važna kategorija, temveč vrednost posameznega dela in takrat ni razlike med toaletnim in pralnim milom. Tako v eni kot drugi kategoriji poznamo dobre in slabe dosežke. Poiščimo in ustvarimo čim boljše. Tu in tam. Pa ne bo mogel drug drugega omalovaževati.
LOJZE SMASEK
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Lojze Smasek
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-08-4501-4600_4910