Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Gondola festivalskega drobiža

Marina Golouh, Delo, 3. 9. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Filmske Benetke 1965 Gondola festivalskega drobiža Carel Theodor Dreyer je v tišini male dvoranice Volpi razdelil novinarjem svoje najnovejše delo. Pa ne gre za film, saj smo »Gertrud« že videli pred tem, temveč za knjigo z naslovom »Moji filmi«. »V desetih minutah,« je rekel potem, »sem tako razdelil vse, kar sem delal 70 let.« Mnogo žensk na letališču: seveda, priletel je sam Warren Beatty, slavni brat Shirley Mac Laine; na vprašanje, koga ljubi, je takoj odgovoril: »Še zmerom in za dolgo Leslie Caron.« Lahko pa bi s tem vprašanjem počakali vsaj toliko, da bi se dobro »zložili« iz letala. Mnogo moških pred letališčem: seveda, prišla je Claudia Cardinale. Natanko povedano: z letalom direktno iz Ria de Janeira. In z dvema kovčkoma lasulj (»Kakšna škoda za njene lase,« so rekli občudovalci; »kakšna škoda, da nimamo treh kovčkov lasulj,« so rekle občudovalke.) Povedali so, da bo Claudia Cardinale samo na dolgo pričakovani premieri Viscontijevega filma »Bleščeče zvezde Velikega medveda«, nato pa jo bodo takoj odpeljali v Salsomaggiore, kjer bo predsedovala žiriji za izbor miss Italije, nato pa se bo ponovno vrnila na Lido, seveda le pod pogojem, če bo Visconti odnesel »zlatega leva«. Če ga ne bo, jo bodo tiho z letalom spet odpeljali direktno iz Salsomaggiora v Rio de Janeiro, kjer kot vemo, filma. Pa je tam zelo nesrečna. Ko smo jo vprašali, kako ji gre, je povedala: »Sončila sem se visoko zgoraj na hotelski terasi, pravzaprav privatnem balkonu svoje sobe. Helikopter z novinarji in fotoreporterjem je priletel tako nizko, da so me resda posneli v kopalni obleki, ampak prosim vas, zračni pritisk in veter, ki sta pri tem nastala, sta me treščila s tako silo na rob terase, ki je povrh vsega nezavarovana, da je manjkalo za las, pa bi zletela 17 nadstropij globoko. Vse zaradi filmske reklame, o kateri vedno bolj menim, da je eno izmed sedmih strahot tega sveta.« Dosti novinarjev pred velikim hotelom »Excelsior«: razumljivo, pravkar bo prišel na festival ali vsaj v hotel sam Michelangelo Antonioni. Rod Steiger, ki je igral v Olmijevem filmu papeža Janeza XXIII. oziroma spominjal nanj, hodi po Lidu zelo eleganten, čeprav se mu vidi, pa je pozabil v Londonu vso prtljago, saj je do zadnjega prisostvoval gledališki premieri, v kateri je nastopila njegova žena Claire Bloom. Zelo dežuje tu na Lidu – Steiger pa ima svilene bele hlače in črno večerno jopo, nizke škornje kot beatlesi, črn dežnik, ki ga za nobeno ceno ne izpusti in večna navada, da ne govori z nobenim novinarjem. Vsaj ne s takimi, ki mu vsiljujejo prepričanje, da igra zaradi denarja. Obetali so, da bo najprej zapustila hotel »Excelsior« Anna Karina in bo Jean Luc Godard ostal na festivalu kot še vedno doslej do konca. Pa je tako, da je bivša Godardova žena Anna Karina še zmeraj tu (zlobni jeziki pravijo, da čaka na Maurica Roneta, ki igra v Carnéjevih »Treh sobah na Manhattanu«), Godarda pa ni več videti. Nekateri resno trde, da se je morebiti zbal kakšnega »oasovca«, saj v svojem »Norem Pierrotu« rekonstruira tudi oasovska grozodejstva v Alžiru. Za »okroglo mizo«, ki je končala delo, so novinarji zaman pričakovali tudi jugoslovanskega nobelovca Ivana Andrića. Takoj je bilo seveda na vrsti dosti komentarjev. A naj povemo še sami, da sta bila med povabljenci tudi Jerzy Kawalerowicz (Poljska) in Lewis Jacobs (ZDA)... ampak tudi njiju nismo videli. V glavni dvorani slovite biblioteke Marciana je odprta razstava filmskega tiska. Kakšni reveži smo v resnici po redakcijah, spozna človek šele tu, ko vidi, kaj vse je na svetu filmskega že izšlo. Letos ima razstava dve sekciji: v eni je vse, kar je 41 nacionalnosti izdalo od junija 1963 do junija 1965, v drugi pa so klasična in novejša dela o filmski teoriji in estetiki. V prvi sekciji je na ogled kar 600 knjig in skupaj 200 periodičnih publikacij, v drugi pa 200 dramskih teoretičnih del. Izšla sta tudi dva kataloga, ki sta ju pozorno uredila Camilo Basotto in Davide Turconi. Človek si samo želi, da bi lahko vsi naši filmski krožki ali vsaj oddelek za film pri naši akademiji kupili vse, kar je kvalitetno odbranega tukaj. A to so seveda sanje. Stari komik Buster Keaton je dobre volje: pravkar je izvedel, da bo za gotovo nastopil v novem Lesterjevem filmu, ki si je izbral za predlogo glasbeno komedijo z Broadwaya in ki se bo dogajal v starem Rimu. (Lesterjevo »spretnost« smo letos gledali na festivalu v okviru kulturne sekcije). Saša Petrović je prišel na Lido včeraj in povedal, da je prinesel s seboj (bržčas v kaki šolski torbici) tudi svoj film »Tri«. Resno smo ga prosili, naj ga komu pokaže, če že drugače ne, vsaj tistim jugoslovanskim novinarjem, ki ga iz opravičljivih vzrokov v Pulju na festivalu nismo videli. A ne bodimo zlobni: še vedno nam je neizmerno žal, da je »Avala« umaknil film »Tri« iz kulturne sekcije; Saša Petrović je rekel, v »Avali« nemara menijo, da Chiarini podcenjuje male kinematografije in zato filma ni izbral v konkurenčni program. A moramo, pošteno povedano, še nekaj: kako Chiarini izbira, doslej še ni mogel videti noben človek iz uprave »Avala filma«, ker vsaj zadnja tri leta, tu tudi nobenega nismo videli. Fellini je ponovno izjavil, da bo njegov film v najboljšem primeru prišel na Lido zadnji dan. A vse kaže, da je zdaj izgubil potrpljenje Chiarini. V dokaj širokem krogu je izjavil, da bi Fellini, kot je zelo natančno obveščen, v vsakem primeru moral predstaviti svoj film na festivalu in da sploh ne gre več za vprašanje kakršnihkoli težav z barvnimi posnetki. Res je, da bo film začel »Fellinijev festival« v Riminiju v bližnji prihodnosti, A komentarje si prihranimo za jutri. Na Lidu sta že Sergej Bondarčuk, režiser znanega sovjetskega filma »Vojna in mir«, ki ga bomo videli v prihodnjih dneh v kulturni sekciji, in režiser ruskega filma »Imam dvajset let« Kucev; z njima je tudi znana sovjetska igralka Irina Skopčeva. Ko so prišli, so nam žalostno rekli: »Tako smo si želeli sonca v laguni in se veselili gondoljerjev; zdaj pa so tu le valovi kot v našem severnem morju in tudi piha in hladno je dosti bolj kot v Moskvi.« MARINA GOLOUH

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-09-4601-4700_4455
Javi napako na oder@slogi.si.