Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Duhovna polemičnost ustvarja sodobno gledališče

Snežna Šlamberger, Ljubljanski dnevnik, 10. 9. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
RAZGOVORI PRED NOVO SEZONO: BOJAN ŠTIH, RAVNATELJ LJUBLJANSKE DRAME DUHOVNA POLEMIČNOST USTVARJA SODOBNO GLEDALIŠČE Osem premier z nespremenjenimi cenami vstopnic Kako nameravate z novim repertoarjem ter njegovim odrskim izrazom nadaljevati umetniški credo ljubljanske Drame? »Na to vprašanje bo seveda najboljši odgovor, če vam kar povem naš repertoar: na Velikem odru J. P. Sartre: Hudič in ljubi bog; Peter Weis: Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata; na Komornem odru Slavomir Mrožek: Tango in A. P. Čehov: Striček Vanja; na Odru komedije pa Mira Mihelič: Ura naših dni. J. B. Molière: Učene ženske; A. T. Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi in J. M. Synge: Vražji fant zahodnega sveta. Prepričan sem, da s Sartrom, Weisom in Mrožkom nadaljujemo dosedanjo pot repertoarne aktualizacije, ki smo jo začeli že v prejšnjih sezonah. V ta okvir pa seveda prav tako sodita obe klasični deli Molière in Čehova, saj sta tako Striček Vanja kot Učene ženske vsak s svojim idejno moralnim svetom neločljivi deli velike kritične dramatike. K tem smo pridružili še znanega irskega dramatika Syngea, ki je bil konec prejšnjega stoletja, skupaj z znanim pesnikom Yeatsom, začetnik velike irske dramatike. V slovenskem krogu smo segli spet po Linhartu, od novih del pa bomo uprizorili krstno predstavo komedije Mire Miheličeve »Ura naših dni«. Gledališče, ki ni polemično v svoji programski usmeritvi, v svojih idejno-stilnih interpretacijah in ki se izogiba duhovnih spopadov in bojev za resnico, komaj zasluži ime teatra. Največja umetniška in kulturna družbena upravičenost gledališča je zajeta prav v duhovni polemičnosti. Seveda moramo biti tolerantni in široki in v teh okvirih je dovolj možnosti tako za visoko klasično gledališče, kot za gledališče absurda, tako za filozofsko polemični stil, kot za angažiranost, vznemirjenost in bojevitost. Kritično gledališče ima jasen program: žlahtno resnicoljubnost, moralno nepodkupljivost ter vztrajno iskanje novega izraza in nove resnice, zvestoba lepoti življenjskega duha in vzvišenih občutij. Resnično in umetniško gledališče se izraža zdaj s solzo zdaj s smehom, zdaj v ostrem sporu, zdaj v filozofsko polemičnem nagovoru, zdaj do kraja zvesto starim izročilom, zdaj eksperimentalno ostro.« Kako sta ansambel in občinstvo pripravljena na takšno repertoarno ter odrsko realizacijo letošnje sezone? »Po naporni lanski sezoni, ko smo odigrali 318 predstav, in po uspešnem zaključku sezone z Medeio v Splitu, smo začeli 1. septembra študirati teksta Slavomira Mrožka in Mire Miheličeve, medtem ko je predstava Sartrove drame Hudič in ljubi bog že pripravljena in smo interno premiero imeli že konec prejšnje sezone. Prav tako so v Mali drami začeli študirati komedijo Francoisa Billetdouxa »Čin-čin« - pa o programu Male drame kdaj posebej. Delo je steklo kljub nekaterim finančnim težavam z izredno pripravljenostjo, ker se ansambel tako umetniški kot tehnični zaveda svoje odgovornosti v tem času. Zaveda se, da lahko le s kvaliteto svojega dela uspe in potrdi ugled, ki ga uživa doma in v svetu. Po prvih nepopolnih podatkih lahko tudi o vpisu abonmajev in nasploh zanimanju občinstva za novo sezono ugotovimo, da interes ni padel. Trdno smo se tudi odločili, da ne povišamo cen in so ostale iste, kot smo jih že najavili junija letos. Prepričani smo, da je obiskovalec za nas važnejši od minimalne finančne koristi, ki bi jo prineslo povišanje, saj bi to le prispevalo k padcu obiska. Tudi vpis za dijaške in študentske predstave, ki je že skoraj zaključen, ne kaže upada. Upamo, da bosta naš program in njegova izvedba vabila v gledališče tudi obiskovalce, ki niso naši abonenti, saj imamo na vseh abonmajskih predstavah tudi še precej prostih mest. Verjamemo, da posamezne težave, ki so se pojavile v družinskih proračunih, ne bodo šle na škodo kulturnih dobrin: koncertov, knjig in gledališča. Verjamemo, da je kulturna zavest in samozavest kljub vsemu taka, da se kulturnih dobrin ne bomo hoteli oropati.« Tako smo že sredi razgovora o posledicah gospodarske reforme za kulturo. Kako se s temi težavami srečuje ljubljanska Drama? »Težave, ki so zdaj nastale, so za nas stare že nekaj desetletij, ker nam preteklost tega gledališča nenehno pripoveduje o finančnih in gmotnih težavah in nas tako novi ukrepi niso zatekli nepripravljene, kot marsikoga drugega. Seveda nam položaj, kakršen je zdaj, narekuje izredno gospodarnost v materialnem poslovanju in še večjo zahtevnost pri kvaliteti dela, s katero smo edino sposobni vse te stvari premagovati. Pri tem bi rad poudaril, da je bil že doslej osebni dohodek v gledališču izredno nizek in zelo, zelo zaostajal za dohodki na drugih področjih družbenega življenja. Vendar vidimo po razgovorih, ki smo jih imeli, da ne bo prišlo do ukrepov, ki bi kakorkoli onemogočili redno delo gledališča. Seveda bi si želeli dovolj sredstev, da bi omogočila ob maksimalnem varčevanju vendarle kvalitetno raven pri opremi posameznih uprizoritev. Zato si prizadevamo, da bi povečali obisk (ta je bil procentualno po zasedenosti dvorane že doslej najvišji med dramskimi gledališči v državi). Dela pri adaptaciji naše dramske stavbe, ki so za nas življenjskega pomena, se nadaljujejo, tako da bomo verjetno adaptacijo v predvidenem roku dokončali, s čimer bomo šele začeli delati v normalnih razmerah. Seveda pa moramo biti tu pripravljeni na razne težave.« S. ŠLAMBERGER
Javi napako na oder@slogi.si.