Prizor iz Japonskega filma "Sinjebradec"
Delo, 3. 9. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
gre le še m to, kdo bo koga, in odloči in postane predvsem vprašanje prestiža. Partner je degradiran in diskvalificiran, problem, t. j. stvar, za katero naj bi šlo, kar naenkrat izgine, komunikacija je pretrgana, sodelovanje onemogočeno. Zato je naravno, da mora ponavljajoče se »migno« degradiranje partnerjev prej ali slej močno zožiti tudi nacionalni kulturni prostor in hkrati priklicati v življenje neustrezna in ekscesoidna vedenja.
In poleg tega: filozofi pravijo, da je bit človeka v resnici so-bit (Mit-Sein), kar pomeni, da označujeta besedi komunikacija in sodelovanje eno izmed temeljnih razsežnosti človeka in njegovega bivanja v družbi. Zato se bojim, da je degradiranje partnerja, blokiranje in okrnjevanje komuniciranja tudi v našem primeru nadvse usodna zadeva, in da nas opisane prvine Vidmarjevega javnega delovanja vodijo po vsem videzu do nekaterih temeljnih nezadostnosti ali vsaj do nekaterih odprtih in akutnih vprašanj celotnega našega življenja.
Vidmar bi mi na vse to lahko odgovoril, češ da mu še na kraj pameti ne pride da bi se na enakopravni podlagi pogovarjali z vsako zmedeno in jalovo glavo ali da bi resno obravnaval sleherno idejno goščavo in sleherni fantom nekih neprebavljenih misli iz na vsak način »sodobne« filozofije. Seveda bi ga takoj nato povprašal, v imenu česa tako trdno trdi, da gre res samo za jalove in zmedene glave, za fantome in idejno goščavo. Mimogrede bi mu glede »sodobne« filozofije svetoval nekoliko več previdnosti, saj njegovi lastni teksti pričajo, da o tej na vsak način »sodobni« filozofiji ni dovolj poučen - nato pa bi rekel, da tisto vzeti spanje.
Vseskozi je zadovoljno in piše vesele dopise, v katerih ima beseda »normalen« posebno težo - zato bi svojemu sogovorniku rekel, da se tudi on sam zadnje se vse pogosteje sklicuje ravno na normalnost. Dodal bi še, da se mi ob vrednostnem sistemu, ki ga razkriva ta dopis, nenehoma vsiljuje misel na tisto socialno kategorijo, ki ji pravijo v moderni sociologiji srednji, potrošniški sloj. In ta sloj, to »občinstvo« je - tako nas vsaj prepričuje na vsak način »sodobna« sociologija - predvsem statično, konzervativno, konformno, vase zaprto - če smemo verjeti vtisom Josipa Vidmarja, pa tudi veselo. Tako bi bilo možno na kraju postaviti vsaj en sklep: če je Vidmar zaskrbljen nad »mojo« publiko, potem vse kaže, da sem tudi jaz lahko zaskrbljen nad njegovo. In kaj zdaj? Ali po Vidmarjevo: »Kam dalje«?
Ko si ogledujem trpko veselo podobo tega umišljenega pogovora in ko premišljujem o svojih dosedanjih javnih polemikah z Vidmarjem, sem vse bolj prepričan, da vse to ne vodi nikamor. Dolgočasno postaja, publika pa se veseli: »Ajduš, pa ga je spet!« Od vsepovsod preži in sili vame tista temeljna nezadostnost, ki onemogoča komuniciranje in sodelovanje, kakor da se je tisto tretje, tista stvar, za katero gre in ki naj bi nas napolnjevala z vdanostjo in stvarjalnostjo, skrila za kdo ve koliko časa. Mislim, da ni možnosti, da bi še polemiziral z Vidmarjem. Edino možno je sistematično preučiti celotni njegov opus, določiti mu mesto in pomen v naši kulturni zgodovini, in dognati, kaj lahko vzamemo iz njega na pot v prihodnost.
DUŠAN PIRJEVEC
PRIZOR IZ JAPONSKEGA FILMA »SINJEBRADEC« slavnega režiserja Akire Kurosawa. Film so v Benetkah predvajali v konkurenci za nagrade v torek.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Josip Vidmar Dušan Pirjevec
- Opomba
- Fotografija;
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-09-4601-4700_4520