V glavnem slabo
L. Smasek, Večer, 22. 9. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
TV PREJŠNJI TEDEN
Nacer 22.1X
Sredenskemu programu se je bolje izogniti, ne samo zaradi tega, ker je bil 7. montiran brez osrednje izvirne domače oddaje in ker jo je nadomeščal kratkosapi drobiž, temveč tudi ali predvsem zaradi tega, ker je bil del tega neizvirnega programa Danny Ka- Reven je ta program, plačan pa ye vam predstavlja - tokrat tako za drage naročniške dinarje. Dobedast, površen ali pa razvlečeno sentimentalen (nemogoči skeč s težavami v letalu, podpodpovprečna pevka itn., itn), da nam je lahko samo žal tistega imenitnega Dannyja Kaya recimo iz Walterja Mittyja ali Revizorja, ki sedaj na televiziji krepko ruši ves svoj na filmskem platnu priborjeni ugled največjega komika sedme umetnosti po Charlieji Chaplinu.
Humor, ki nam ga na TV ponujajo naši Ježki, Čkalje, Mije in Nele, je na neprimerno višji kakovostni ravni kot Dannyjev - čeprav gre za domačo »proizvodnjo«. in ne za »uvoz«.
Pred štirinajstimi dnevi je bil na dubrovniškem kongresu filmskih amaterjev med drugimi nagrajen tudi slovenski film Stara gorenjska ohcet avtorjev Dušana Hrena in Fedorja Remsa, Minuli petek pa ga je že predvajala naša TV za tako široko občinstvo kakršnega si amaterski film v kinematografskih dvoranah ne bo nikoli ustvaril Zato vala TV, ki je omogočila ogled tega nagrajenega filma kmalu po nagraditvi.
Sedaj pa še besedico o samem filmu: imenitno petje Slovenskega okteta je spremljalo nekaj gorenjskih folklornih poročnih običajev, oboje pa registrirala solidna, čista, toda žal prav nič iščoča, interpretirajoča kamera.
Sobota zvečer in nedelja zvečer na TV grozen dolgčas: potopisni zapiski (ki sodijo v predvečerni spored) ali pa nemogoča Grindl, ki jo je treba samo dvakrat videti (prvič in zadnjič) oziroma Rečna ladja (sadistično bolestno, zoprno klanje, paranje, pretepanje, zaljubljeno vzdihovanje v vodi, pod vodo in nad vodo).
Bolje nič kot pa takšen sobotno-nedeljski cocktail smrdeče malomeščanščine in zmagoslavja surovosti.
V ponedeljek, je studio Ljubljana ponavljal Rollandove Volkove. Po nepotrebnem! Saj smo si že pri prvem gledanju lahko ustvarili kar precej trdno mnenje o njih: da so namreč še kar zanimivo (mizanscensko) zrežirani, igralsko pa izrazito ohlapni in z redkimi izjemami neprepričljivi.
L. Smasek
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Lojze Smasek
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-09-4601-4700_4644