Javorškov »Vodnik po Ljubljani«
-n-, Ljubljanski dnevnik, 22. 9. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Javorškov »Vodnik po Ljubljani«
Kdor pozna dosedanje dovolj rodovitno literarno snovanje Jožeta Javorška in nemara še zlasti njegovi potopisni knjigi Okus sveta in Indija Koromandija, ga tudi njegovo zadnje delo z na pogled docela običajnim, da ne rečemo obrabljenim naslovom Vodnik po Ljubljani ne bo presenetilo. A slej ko prej je očitno, da je ta knjiga »vodnik« prav »posebne sorte«. Če si prikličemo v spomin kakšnega še tako zgovornega cicerona, ki nas obsuje z domala nepregledno množico podatkov, s pravcato povodnijo pretežno vendarle suhih zgodovinskih, geografskih, arheoloških in drugih dejstev o nekem kraju ali njegovi delni znamenitosti in če to oživljeno zgovornost potlej prelijemo v pisane stavke, bomo takšnemu spisu rekli vodnik: poučil nas bo o vseh poglavitnih stvareh in ljudeh, ki so bili ali so še vredni pazljivosti in ki je zanje najti prostora v naši nevednosti.
Ni mogoče reči, da tudi Javorškov Vodnik ne vsebuje zajetnega seznama najrazličnejših podatkov bodisi iz daljne ali bližnje minulosti bodisi iz žive sedanjosti. Če namreč nadrobno premišljamo o številnih Javorškovih »ekskurzih« v zgodovino ali o številkah, citatih in drugo akribijo, ki je tudi tej knjigi ne manjka, bomo morali priznati, da je naš avtor moral dovolj temeljito preštudirati nekatera sicer redka, a vendar magistralna dela in spoznanja o Ljubljani, saj jih je z mero in pametjo v knjigi tudi uporabil. In vendar je ta »akribija« v bistvu postranskega pomena, ko skušamo doumeti, za kaj je avtorju pravzaprav šlo.
Javorškov Vodnik je predvsem poskus literarno-meditativne in publicistično-opisne razlage Ljubljane, tako kot jo gleda avtor z vso svojo raznobarvno senzibilnostjo, ljubeznivostjo, kritičnostjo, ironijo in celo sarkazmom ter hkrati s svojo posebno izraznostjo in govorico. Če odmislimo vrsto zares imenitnih, z emfatično zaverovanostjo in ljubeznijo pa s slogovno nadrealistično bistroumnostjo spisanih opisov ljubljanskih značilnosti (naj tu opozorimo le na malone bravurozne opise na priliko Tivolija, Rožnika, Zal, stare Ljubljane, imenovane »latinska četrt«, cerkva itn., itn.), je podoba, ki vam jo Javoršek naslika, kar se da osebna in celo zasebna. Spričo te subjektivnosti, o kateri menimo, da ni zmerom nujno krivična, pretirana ali narobe, preveč zanosna in afirmativna, zbuja Vodnik pozornost s svojo polemičnostjo, ta pa spet utegne raziskriti bralčevo, še posebej Ljubljančanovo polemično repliko. A slej ko prej je pač to usojeno vsaki preveč osebni meditaciji in opisu. Kakor je avtorja ponekod torej zanašalo v hvalospeve, ali kakor je na priliko nabzlic suhoparnim podatkom nenavadno živo in literarno tenkočutno oživil zlasti vzdušje in akcije ilegalne Ljubljane, tako se je drugod (Štepanja vas, mestoma Trnovo itn.) kar premalo nadzorovano prepustil vtisom, ki v opisu ne kažejo dovolj estetskega okusa in s pretiravanji peljejo v drastiko. Brez kakšne posebne zveze in mere je v knjigo interpolirana tudi serija anonimnih profilov nekaterih ljubljanskih književnikov. Težko je doumeti, čemu se je Javoršek odločil za ta »vrinek«. Morda se je (upravičeno!) zbal, da njegovemu Vodniku manjkajo ljudje, saj prevladuje slej ko prej svet stvari, te pa ne vsebujejo tiste vitalitete, ki jo morejo vgraditi le živa bitja. A tudi zavoljo takšne morebitne bojazni (opisi neknjiževniških Ljubljančanov so sila redki) ni za omenjeno interpolacijo (nemara se komu zdi sama zase sicer duhovita, vsekakor ji ne kaže odrekati ostrega, domala opravljivega jezika) nobenih razlogov in je v knjigi zgolj »corpus alienum«.
Bodi že tako ali tako: Javorškov Vodnik po Ljubljani je enako vabljiva in enako sporna knjiga. V avtorjevem razvoju se uvršča med tista dela, ki izpričujejo, da je njegova inspiracija rodovitnejša, kadar se napaja od zunaj. Sicer pa je delo v kompoziciji (Dante) in v slogovnem pogledu nekonvencionalno in enako kultivirano kot druge Javorškove knjige. Delo je izdala mariborska založba Obzorja v lepi opremi J. Vidica.
-n-
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Osebe
- Jože Javoršek Janez Vidic
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-09-4601-4700_4645