Pula brez olepševanj
Marina Golouh, Delo, 5. 8. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Pula brez olepševanj
Deset festivalov jugoslovanskega igranega filma je minilo pred letošnjo Pulo; in vsakič smo z vsemi potrebnimi epiteti izjavljali in pozivali, da je treba dokazane slabosti naše filmske politike, kinematografije in pulske atmosfere premagati z zavestnejšim in intenzivnejšim angažiranjem vseh sil (vseh sil!), ki jim je v Jugoslaviji kaj do domačega filma.
Enajsti festival jugoslovanskega igranega filma, zdajle pred dnevi, je pribil neizpodbitno odsotnost vsakršnega dejanskega ustvarjalnega stremljenja, nedvomni talent naše kinematografije za to, da uničuje vitalne teme, siromaši sodobne in šari s preteklimi, pa konjunkturizem, razvodenelost kriterijev (še zdaleč tokrat ni šlo zgolj za estetske kriterije) in šentflorjanstvo pulske profesionalne atmosfere. Poslednje festivalske besede so spet razglašale, da je treba mimo slabosti zaupati v prihodnjo angažiranost vseh sil (vseh sil!), ki jim je kaj do jugoslovanskega filma.
Doklej tako?
Med X. in XI. festivalom smo posneli 18 igranih filmov, tri manj kot lani. V poslednjih petih letih je bila to najmanjša proizvodnja. (In kaj smo zaupali filmskemu traku?! Kako?!) Okrog stagnacije in upadanja proizvodnje so se spoštovalci domačega filma, kritiki, igralci, distributerji in seveda predvsem tudi oblikovalci v nedogled pogovarjali, se zgražali nad tem dejstvom, celo enotno strinjali, da je vzrokov več: največja proizvodna podjetja so bila lani v reorganizaciji (kateri po vrsti!), iščoč učinkovitejše poti svojega poslovanja, saniranja deficita i. p. Leto 1963 je izzvalo mnoga nerešena umetniška idejna vprašanja filmske ustvarjalnosti skratka preveč vsega za uspešno filmsko bero. Razen dejanske ustvarjalne sile, ki gre mimo Scil in Karibd. Uboge gledalce smo pa vse leto hranili z obeti o novem, razvedrilnem pohodu naše filmske proizvodnje; pa še o pohodu v psihološka tenkoslutja specifično jugoslovanske sodobnosti in naše NOB in zgodovinske minulosti. Neodpustljivo.
Pula 1964 je zares postala festival psevdo humanizma. Festival posameznih idejno nevzdržnih izhodišč, zelo skromnega povprečja, prepotenciranih generacijskih razpotij. Mladinskega filma (razen enega) sploh ni bilo. In filme gleda pretežno mladina in vsa pulska bera pojde zdaj krojit filmski okus naših mladih.
Jugoslavija pa ima kaj zaupati filmskemu platnu. Imela bo, prepričani smo, tudi filmske ustvarjalce. Ko bomo ustvarili resnične pogoje za njihovo rast.
MARINA GOLOUH
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-08-2601-2700_2633