Mladinsko gledališče - kdaj bo drugače?
V. Samide, Mladina, 18. 9. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
MLADINSKO GLEDALIŠČE
KDAJ BO DRUGAČE?
Vleče se že skoraj deset let in še danes ni videti res močnega in čvrstega vozla, ki bi končno zaključil desetletno natezanje ob vprašanju: Mladinsko gledališče — gledališče ali improvizacija; Mladinsko gledališče — ga hočemo ali nočemo? Takrat, pred desetimi leti, so pognali prvi poganjki, ki so se počasi razrasli v institucijo, kjer so se prizadevali in si prizadevajo, da bi dali otroku in mladini čim več in čimbolj kvalitetnih gledaliških predstav in ga s tem vzgajali pri doživljanju in razumevanju gledališke umetnosti. Med tem časom je gledališče doživljalo svoje boljše in slabše čase, razvoj ni bil enakomeren, vendar je do danes že doseglo nekaj pomembnih rezultatov in postalo gledališče v pravem pomenu besede. Toda gledališče ne samo kar se igranja in uprizarjanja tiče. Vse ostalo je bolj ali manj improvizacija: organizacija je pomanjkljiva, ansambel je premajhen, finančno vprašanje je neurejeno, nima lastnega stalnega tehničnega kadra, je brez dramaturga itd. Skratka, precej je stvari, ki onemogočajo, da bi gledališče res lahko postalo enakovreden član gledališke družine, in tako nudilo tisto, zaradi česar je bilo ustanovljeno: mladim gledalcem res sistematično in kvalitetno gledališko vzgojo pri gledanju in razumevanju gledaliških del. Improvizacija in životarjenje pa seveda nista pogoj za soliden in stalen razvoj.
Pred dvema letoma je Mladinsko gledališče postalo sestavni del Pionirskega doma v Ljubljani, čeprav se kolektiv ni posebno navduševal nad tem, češ da lahko gledališče polnokrvno živi samo kot samostojna institucija. Takrat smo se tudi mi zavzeli za priključitev k Pionirskemu domu, toda po dveh letih vse kaže, da Pionirski dom ne more v svojem okviru uspešno »preživljati« takšno množico dejavnosti, kakršno je pred dvema letoma združil pod eno streho. Ponovno se zastavlja vprašanje večje samostojnosti gledališča, predvsem pa je nujno zagotoviti gledališču normalne pogoje za delo, povečati ansambel, ustvariti stalno tehnično bazo, skratka napraviti ga za pravo gledališče tudi v organizacijskem in tehničnem pogledu. V sedanji pogojih, ko Pionirskemu domu grozi celo, da bo dobil manj sredstev, kot bi bilo potrebno za uresničitev minimalnega delovnega programa, se Mladinskemu gledališču ne obetajo niti malo spodbudne perspektive. Odlašanje rešitve pa najbrž ne pelje nikamor, prav gotovo pa ne v večjo kvaliteto. Zdi se, da je le že čas, da se odločimo: če hočemo mladinsko gledališče, mu dajmo status, kakršnega imajo druge gledališke hiše, če pa menimo, da slovenska mladina in otroci res ne potrebujejo svojega gledališča in gledališke vzgoje, se mu odpovejmo v celoti (?) Obstaja še načrt, da bi naloge mladinskega gledališča prevzela druga ljubljanska gledališča. Vprašanje je, če je res potrebno in smotrno desetletno prizadevanje po samostojnem mladinskem gledališču likvidirati, razen tega taka priključitev ne daje že sama po sebi jamstva, da bo s tem mladina dobila dovolj in sistematično tisto, kar ji gre in kar danes, ko se je na »svoje« predstave že navadila, tudi zahteva.
Za ilustracijo pa posredujemo še nekaj misli in podatkov o delu in problemih edinega slovenskega mladinskega gledališča.
IZ STATISTIKE
V sezoni 1964/65 so odigrali 140 predstav, ansambel šteje 6 stalno zaposlenih igralcev in nekaj honorarnih, predstave je videlo okoli 60.000 mladih gledalcev, gostovanj je bilo 13, v letu 1965 prva polovica - pa so porabili okoli 17 milijonov za vse skupaj (številka, ki je vse prej kot velika).
Na problem gledališke vzgoje mladine in s tem v zvezi na Mladinsko gledališče ter njegov neurejeni položaj je opozorila med drugim tudi Ljudska skupščina SRS (kulturno prosvetni zbor in njegova komisija za gledališče), opozoril je občni zbor Zveze dramskih umetnikov Slovenije kot strokovni svet slovenskih poklicnih gledališč, vendar je vse ostalo pri starem oziroma je tokrat tik pred novo gledališko sezono še slabše kot pred omenjenimi opozorili oziroma priporočili. Zato je resnično skrajni čas, da načelno in v praksi dokončno uredimo status Mladinskega gledališča med slovenskimi kulturnimi ustanovami in, kar je širše in prav tako akutno, gledališko vzgojo mladine v celoti.
Ta informacija ima namen ponovno opozoriti ne le na naše težave, na težave Mladinskega gledališča, marveč predvsem na nerešen kulturno vzgojni problem.
IZ »INFORMACIJ O MLADINSKEM GLEDALIŠČU« (ki jih je gledališče poslalo nekaterim mestnim in republiškim organom).
V sedanjem položaju se namreč Mladinskemu gledališču v okviru Pionirskega doma, s sredstvi, ki jih ima (neugotovljiva, a občutno premajhna), s tako kadrovsko zasedbo ne kažejo perspektive potrebnega umetniškega razvoja in ne možnosti za razširitev in poglobitev dela. Samo z voljo in entuziazmom gledališča, žal ne more obstajati in se razvijati.
IZ RAZGOVORA S TONETOM PAVČKOM, VODJEM MG: »Nikakor ne bi smeli dopustiti, da se kakorkoli zmanjša sedanja že tako ne prevelika dejavnost Mladinskega gledališča. Ne bi smeli biti prizadeti otroci, ki so že postali stalni obiskovalci naših predstav. Samo taka reorganizacija, ki bo zagotovila nadaljnji razvoj, je mogoča in smotrna. Omogočena mora biti samostojnost gledališča tako v umetniškem kot tehničnem pogledu. Za prihodnjo sezono bomo povečali umetniški ansambel na devet članov, morali pa bi jih imeti vsaj deset. In do konca leta je nujno, da se tisti, ki so zainteresirani za obstoj in razvoj gledališča, odločijo za najprimernejšo organizacijsko obliko. Že sedaj smo namreč v kaj čudnem položaju. Pripravljamo in objavljamo svoj program za bodočo sezono, pa prav nič ne vemo, kaj bomo in kaj ne bomo mogli uprizoriti. To na šolah in pri mladih gledalcih ne vzbuja preveč zaupanja in vse naše delo dobi nekje neresen prizvok. Za zdaj smo se pač prilagodili trenutni situaciji in bomo tako do konca leta namesto treh pripravili samo dve premieri (v celoti naj bi jih bilo pet) samo z domačimi igralci, s slabo opremo. Glede na možnosti, da zmanjšajo proračun za Pionirski dom, (o tem so sredi tedna govorili tudi na Mestnem svetu, toda do zaključka redakcije še nismo poznali rezultatov — op. ur.) bomo seveda tudi mi prizadeti. In med drugim je na primer obstajal tudi predlog, da lahko dobivamo 100 odstotne mesečne dohodke do konca leta, če septembra in oktobra sploh ne bi igrali, če pa bi v teh dveh mesecih redno igrali, pa bi dobivali samo 80 odstotne. Torej, čisto nemogoč položaj — kazen za delo! Še o gostovanjih: lani smo gostovali trinajstkrat. Vse do letos za gostovanja igralci sploh niso dobivali dnevnic, prilagajali pa so se vsem zahtevam na terenu in igrali tudi ob 8 zjutraj, če je bilo potrebno. Seveda pa bi za večje število gostovanj potrebovali tudi več denarja.«
V. SAMIDE
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Tone Pavček
- Producenti
- Slovensko mladinsko gledališče
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-09-4601-4700_4682