Josip Vidmar - sedemdesetletnik
Josip Vidmar, Delavska enotnost, 14. 10. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
JOSIP VIDMAR
- SEDEMDESETLETNIK
Josip Vidmar, kritik, dramaturg, prevajalec, politik, državni funkcionar, pisatelj, praznuje danes sedemdesetletnico svojega bogatega in plodnega življenja.
Ob njegovem častitljivem življenjskem jubileju se številnim čestitkam pridružuje tudi naš list!
Iz njegove knjižice »Misli«, priobčujemo tale
FRAGMENT
Vloga razumnika v socialistični družbi je taka kakor v vsaki drugi družbi, namreč biti družbi zavest in vest. In to v vsakem primeru, se pravi, naj družba to hoče, želi, dopušča ali ne. Zavest in vest.
Državni aparat, naj je že njegova struktura taka ali taka, seveda ne sme imeti v območju kulture ideološke linije«. Zakaj ne? Aparat ne more imeti ne občutljivosti ne okusa za prožno dojemanje umetniških kulturnih vrednot, marveč more imeti kvečjemu splošne »ideološke poglede na umetnost, ki pa so, kakor vemo, popolnoma nezadostni, v tako okornih rokah pa celo kratko malo pogubni.
Od nikogar in od ničesar ne odvračam literature, je nisem odvračal in je ne bom, nasprotno, govori naj o vsem, kar je bilo, kar bo, o včerajšnjem in današnjem človeku, o terenskem in vsakršnem drugačnem človeku, toda o vsem tem naj govori z onim organom, ki sem ga imenoval vizijo o človeku, se pravi, iz globokega, človeškega spoznanja o tem, kar je, in o tem, kar naj bi bilo.
Kultura, se pravi smiselni duhovni napor, je naposled poglavitna in osrednja vsebina vsega življenja.
Nekdo, ki je velik in pomemben, nosi v sebi poleg drugih velikih lastnosti tudi s posebno močjo začrtano osnovno duhovno shemo svojega naroda. To dejstvo povzroča, da se v delu takih mož s posebno določnostjo izraža narodni značaj. Njihovo delo je mogočen pripomoček za osveščanje in poučevanje narodov o lastni jim duhovni naravi. Zato jih ljudstva imenujejo svoje predstavnike in voditelje.
Komur je za kulturo, komur je za čistost življenja, komur je za državo, mu mora biti za moralno zdravje, tega pa ni, kjer ni ponosne, narodne zavesti in ponosnega narodnega izživljanja. In še: kdor je moral enkrat odpasti od svoje narodnosti, pa bodisi zato, da je vstopil v najbližjo in najsorodnejšo narodnostno skupnost, mu tudi ne bo težko zamenjati nove narodnosti s katerokoli drugo.
Zellut, 14
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Osebe
- Josip Vidmar
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-10-4701-4800_4540