Ta drama je faktično moje največje delo
Branko Gombač, Primorski dnevnik, 3. 10. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PRED TRETJO UPRIZORITVIJO HLAPCEV» V TRŽAŠKEM GLEDALIŠČU
«Ta drama je faktično moje največje delo»
(Uvodna beseda režiserja Branka Gombača pred začetkom študija Cankarjevih <<HLAPCEV» v Slovenskem gledališču v Trstu)
Šestinštirideset let je minilo, od krstne predstave Cankarjevih «Hlapcev», uprizorjenih prvič v Trstu 31. maja l. 1919.; torej dobro leto prej, ko so 13. julija 1920 požgali Narodni dom in tako uničili tradicijo slovenskega igranja v Trstu. Prav je, da ob 20-letnici ponovne ustanovitve poklicnega gledališča v Trstu uprizorimo Cankarjevo dramo Hlapci.
To Cankarjevo najboljše dramsko delo velja v slovenski gledališki literaturi poleg Levstikovega Tugomera za najboljšo slovensko politično tragedijo. Levstik je v svojem delu verno naslikal žalostno resnico o domačem odpadništvu, kajti pod nemškim gospodarstvom je shiralo vse, najbolj je trpela čast in svoboda. Nazadnjaška in kompromisarska politika slovenskih politikov iz Levstikovega časa je dobila v odelu «stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe»; Levstik je pokazal, da popustljivost v narodnem življenju vodi v pogubo, vtisnil je drami duha svoje osebnosti. Osnovna misel, ki ga je vodila, pa je bila «obsodba preteklega in sodobnega političnega nasilja, obenem preroška vera v prerojenje slovenskega naroda in napoved zgodovinskega obračuna z njegovimi zatiralci» (F. Koblar, Starejša slovenska drama, str 73). No, nič čudnega ni, da tedanja avstrijska oblast sploh nikoli ni dovolila, da bi se ta tragedija uprizorila. Prvič je bila uprizorjena ser
Slično zgodovino je doživel tudi Cankar s svojimi «Hlapci». Tudi Cankar je ustvaril verno podobo političnih razmer v razvoju slovenskega naroda v letih pred prvo svetovno vojno. Takrat sta si delili oblast nad slovenskim ljudstvom dve politični skupini: liberalci in klerikalci pod vrhovno oblastjo razpadajoče Avstroogrske. V izkoriščanju slovenskega ljudstva sta si bili obe stranki edini, njihov boj se je izražal predvsem v tekmi, kdo bo znal bolje izkoriščati slovenske množice, tako na vasi, kjer so prednjačili klerikalci, ali v mestih, kjer so bili bolje zasidrani liberalci. Ivan Prijatelj je napisal (Janko Kersnik in njegova doba, II. zv., str. 396), da je še l. 1883 dokaj odkrito napisal neki Koder v liberalnem listu «Slovenski narod»: «Če umejo nasprotniki delati kapitale iz naše beračije, zakaj bi jih mi ne mogli.» Slovenski pisatelji Cankar, Župančič, Kette, Murn-Aleksandrov so tvorili v tem času svojo posebno skupino, ki jo slovestveni zgodovinarji imenujejo «slovenska moderna». Le-ti so v svojem programu kakor v svojem slovstvenem ustvarjanju zanikavali in obsojali ponižujočo in sramotno slovensko stvarnost. Najdlje se je povzpel Ivan Cankar, ki je s svojimi pripovednimi spisi, še bolj pa z dramskimi deli pronicljivo analiziral boj slovenskih veljakov obeh političnih skupin za «narodov blagor». Drznil si je najbolj odkrito dregniti v oficialne politične razmere tedanjega časa. V komediji «Za narodov blagor» je Ščuka odgrnil zaveso in razgalil tedanje malomeščansko in meščansko politično življenje in njegovo korumpiranost. V «Kralju na Betajnovi» se je Cankar z Maksom podal boj z vaškimi denarnimi mogotci v imenu dninarjev in beračev. V «Hlapcih» je šel najdlje, kajti tu se junak Jerman ne bori zgolj proti oficialnemu predstavniku «oblasti» župniku ampak tudi proti hlapčevsko neznačajnemu razumnništvu, ki je sramotno klonilo in sledilo tistim, ki so pač bili na oblasti. Zato lahko rečemo, da je «oblast» osrednja točka in cilj, okoli katerega intrigirajo in se pričkajo politiki iz «Narodovega blagra»; da je «oblast» tisto glavno vprašanje, s katerim se ukvarja Kantor. Le-ta bi rad imel večjo «oblast», kajti «onkraj plota ne vedo o meni ničesar». To «oblast», veliko «oblast», si mora pridobiti, pa če bi bilo treba za dosego te «oblasti» do kolen broditi po krvi. «Oblast» v «Hlapcih» pa je pravkar pridobljena in že tudi čvrsto programirana. Po predstavniku te «oblasti» župniku naroča jasno in kratko: «da hlapec bodi hlapec in poslušen gospodarju... kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olepšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen.»
Te besede pomenijo začetek novega družbenega obdobja. V «Hlapcih» se je slovenski kulturni in politični položaj za kakih deset let premaknil od tistega v «Kralju na Betajnovi». Socialistična stranka, katere pristaš je bil tudi Cankar in 1907 zanjo kandidiral, ni mogla s svojim razrednim bojem in ekonomskimi načeli prodreti. Nasproti sta ji stali konservativni kmečki red in topi meščanski nacionalizem, posebno pa jo je ovirala zmagujoča cerkvena organizacija, ki je zajela visoko občestvo in ga obdala s svojo gospodarsko in versko obnovo, zadružništvom in cerkvenimi bratovščinami. Zagospodoval je politični klerikalizem, nekdanji pristaši liberalizma so se umikali v zatišje ali spreminjali svojo politično barvo. Pisatelj je v tej drami opustil gospodarsko analizo svojega časa, zanj je bila bolj boleča duhovna kakor gospodarska stiska. Predstavnik moči je župnik, zastopnik sile, ki iz slabičev napravlja neznačajneže, čiste in močne značaje pa zapleta v tihe tragedije. (F. Koblar, Novejša slovenska drama, str. 267).
Tragiko te naše preteklosti in takratnosti, predvsem našega duhovnega suženjstva in hlapčevstva je Cankar vklenil v politično tragedijo, ki ji je dal naslov <<Hlapci».
Mnogo so pisali in govorili o tem, kakšni politični ali literarni struji pripada Cankar. Mi se o tem ne bomo prepirali, niti ga ne bomo skušali «prevrednotiti» v smislu «moderniziranja», kajti Cankarjevega umetniškega ustvarjanja pod nobenim pogojem ni mogoče ločiti od njegove vsebinske plati.
Da bi dramo pri odrskem oblikovanju motrili iz čim širšega zornega kota, si s kratkim pregledom predočimo sprejem drame pri občinstvu ob izidu ter tudi odmev obeh tržaških predstav.
«Hlapce» je Cankar napisal l. 1909; izšli so pri Schwentnerju l. 1910.
Ob koncu drugega dejanja je povedal tistim (ne samo prisotnim!), ki so še včeraj preklinjali Boga in župnika, danes pa ga molijo in hvalijo, v obraz: «Zdaj pregledujem zgodovino reformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.» Ideja se je rodila prav v «Trubarjevem letu». Takrat namreč, 21. maja 1908, je Cankar imel v Trstu predavanje z naslovom «Trubar in Trubarjeve slavnosti». Med drugim je posrečeno in karakteristično izjavil: «Posebno jasno se je pokazalo lani in letos, kako lahko je različnim rodoljubom, da zlezejo brez pomisleka pod kuto. Človek že komaj ve, če naj ne pozdravi s «Hvaljen bodi Jezus Kristus» prijatelja, ki je še včeraj klical «Stran s papisti»! Jaz imam takih izkušenj. Ljudje, ki bi bil prisegel nanje, romajo sedaj kar s procesijo v breznačelnost.» (Izidor Cankar, Zbrani spisi XI, 407).
Strankarski boji na Slovenskem med liberalno in klerikalno skupino so zamajali tudi našo inteligenco, ki je klonila zdaj na eno zdaj na drugo stran. Selitev naše inteligence predvsem iz učiteljskih vrst iz ene politične stranke v drugo, je bila smešna in groteskna, toda tudi tragična, kar je Cankar v «Hlapcih» tudi prikazal. «Hlapce» je pisal v Sarajevu l. 1909, ko se je mudil pri sarajevskem nadškofu Stadlerju. Od tod tudi neke idejne interpretacije na koncu drame, češ da se je Cankar «spreobrnil» zaradi vpliva samega nadškofa. Toda o tem pozneje. 10. septembra 1909 je pisal Schwentnerju v Ljubljano: «čez teden dni Ti pošljem rokopis drame.... Drama bo napravila večji kraval nego «Za narodov blagor». Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer. Če pride na oder, bodo tulili; in priti mora!» (Zbrana pisma, II, 250). 21. oktobra je odposlal Schwentnerju šele prvi dve dejanji. 22. oktobra 1909 pa piše Schwentnerju: «Ostale tri akte dobiš koncem prihodnjega tedna. Z naslovom pa je težava. Najprej sem mislil «Novi časi», ali «Nova pota» pa bi bilo oboje nekako filistrsko. Morda bi Ti sam uganil kaj krepkejšega. Konec bo resen, toda ne tragičen. V četrtem aktu je na odru ljudski shod prav tak, kakor je na Kranjskem navada s kričanjem in pretepom. Le bojim se, da ne bo stvar preobširna; že prva dva akta sta malone za celo «Puhujšanje». Črtati se pa tudi ne bo smela niti ena beseda, ker je vsaka važna.» (Zbrana pisma, II. 255.) Zanimivo je, da je Cankar na koncu pisma pristavil še s svinčnikom: «Kaj bi bilo z naslovom «Sužnji»? V tretjem pismu založniku 26. oktobra pa je Cankar napisal: «Ta drama je faktično moje največje delo. Delal sam na nji intenzivno cele tri mesece, zato pa je zgrajena od kamna. V prvih dveh aktih prevladuje satira, v tretjem pa se pričenja tragika. V ostalem boš vse to sam videl...» (Zbr pisma, II, 255). V pismu 28. oktobra sporoča istemu založniku, da se bo drama imenovala CHlapci. (Nadaljevanje sleds.)
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Dramatika
- Osebe
- Oton Župančič Ivan Cankar Ivan Prijatelj Fran Levstik Branko Gombač France Koblar Dragotin Kette Izidor Cankar
- Producenti
- SSG Trst
- Uprizoritve
- HLAPCI, Gombač, 1965
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-10-4701-4800_4543-4544