Jean Anouilh Ardeléle ali Marjetica
Vladimir Bartol, Primorski dnevnik, 9. 10. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
OTVORITVENA PREDSTAVA V MESTNEM GLEDALIŠČU
Jean Anouilh
Ardèlele ali Marjetica
(Pismo iz Ljubljane)
Večna tema francoske komedije: ljubezen, zakon, varanje drug drugega, iskanje sreče v slasti in večna neutešenost. Toda Anouilh je resnično potenten dramatik: v tej večni temi je našel novo, osupljivo varianto. Komedija sama je napisana briljantno v tehniki in dialogu, ki mu zlepa ne najdeš para. Kaj je tu nanizanih sentenc in duhovitosti, ki so do skrajnosti pogodljive in ki kažejo kakor lesketajoč se kačji pastir nad vodo vse mogoče barvne odtenke resnice.
In pri vsem tem ni Anouilhova komedija lahka komedija. Lahkotno že poteka in to po zaslugi avtorjevega obvladanja dramatskega metjeja, toda jedro je človeško globoko in resno. Gre namreč za družinski posvet, ki ga vodi nekoč slaven general z vso svojo žlahto, kaj narediti z njegovo sestro Ardèle, postarno devico, ki se je zaljubila, sama grbasta, v grbavca, s katerim jo vežejo najnežnejša čustva. Grbavec je prišel h generalu v hišo kot inštruktor njegovega najmlajšega sina, z Ardèle sta se znašla ob klavirju in pri petju, oba sta vneta za botaniko in za metulje, ki jih v okolici lovita.
In medtem ko je generalica že pred desetimi leti zblaznela od ljubosumnosti, ker jo mož, general, neprestano vara, in medtem ko ima njegova druga sestra, grofica Lilijana, svojega javno priznanega ljubimca, njen mož Gaston pa ljubimka s preprosto šiviljo, in medtem ko je tudi vsa ostala hiša prepolna zabranjenih ljubimskih vezi, se zdi generalu, grofici in njenemu ljubčku idealna zveza med grbasto Ardèle in med grbavcem nekaj nenaravnega, kar utegne izzvati grozeč škandal. General svojo sestro Ardèle zaklene v sobo, ona pa že več dni odklanja vsako hrano, češ, da hoče umreti. In tragična groteska se zgodi prav takrat, ko je sredi noči vsakdo izmed navzoče žlahte zapleten v svoje dokaj sumljive vezi. Grbavec se priplazi skrivaj k Ardèle v sobo, ki je ostala pomotoma nezaklenjena, nakar počita dva strela kot finale groteskne tragedije.
Mestnemu gledališču moram dati tokrat vso pohvalo. Zlepa še nisem videl tako lepo zaokrožene celote in tako živih in prepričljivih kreacij. Režiral je Jože Galè s presenetljivo ekonomijo (umestna črtanja nekaterih postranskih vlog) in z vervo. Kajpada je imel v Vladimiru Rijavcu odličnega scenografa, ki je postavil na oder okusno, tipološko pristno in smotrno sceno. Prav tako so bili estetsko lepi in tipološko pravilni kostumi Mije Jarčeve. Vendar so levji delež k uspehu le doprinesli inteligentni interpreti vlog.
Janez Škof je igral Generala z dostojanstvom, ki mu ni manjkalo kdaj prikrite, kdaj tudi očite komike. Bil je prav toliko nebogljen kot vojaško mogočen, kdaj celo iskreno ganljiv, pa spet topoumen, kakor pač terja ta briljantno napisana vloga.
Metka Pugljeva kot Generalica, ki se prikaže gledalcem šele v zadnji sliki, a je s svojim vreščečim glasom nenehno prisotna, je dala svoji kreaciji bolj tragično kot komično podstat.
Nadvse imeniten je bil Vladimir Skrbinšek kot Grof (Gaston), kot rezoner kakor zmeraj briljanten, a tokrat še posebno prefinjen s svojo blago ironijo, ki marsikaj razume in vse odpušča.
Odlična Grofica (Lilijana) je bila Judita Hahnova. Na zunaj bleščeča pojava je podala s tenkoslušnostjo in pogodljivostjo tip konvencionalne ženske iz visokih krogov, ki pa si vendar upa imeti pred javnostjo ljubimca. Prav posrečeno je upodobila težavne odnose med možem in ljubimcem.
Barona Villardieuja, Grofičinega ljubimca, je kreiral s prikupno karakterno komiko Franjo Kumer. Smešno nebogljen v svoji ljubosumnosti do Grofičinega moža je dal podoživljen lik večno zaskrbljenega in večno zaposlenega ljubimca.
Nathalie, Generalovo snaho, ženo njegovega odsotnega najstarejšega sina, ki pa je še iz otroških let zaljubljena v njegovega mlajšega brata, kadeta Nikolasa, je z zadržano igro in z gracijo poustvarila Anka Cigojeva.
Kadeta Nikolasa je prav prepričljivo in prikupno zaigral Franc Markovčič.
Maja Šugmanova, poleg Janeza Škofa tudi nov obraz, je s simpatično karakterizacijo podala Generalovo služkinjo in ljubico Ado.
Naslovna oseba, Ardèle, ostane nevidna, in Grbavec samo kot senca smukne čez oder skozi noč.
Predstava, po mojem ena od najboljših, kar smo jih videli v Mestnem gledališču, je žela toplo priznanje občinstva.
VLADIMIR BARTOL
PRIMORSKI DNEVNIK
9.10.65.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Franc Markovčič Maja Šugman Anka Cigoj Jean Anouilh Vladimir Bartol Mija Jarc Vladimir Rijavec Jože Gale Vladimir Skrbinšek Franjo Kumer Judita Hahn Kreft Metka Pugelj Janez Škof (roj. 1924)
- Producenti
- Mestno gledališče ljubljansko
- Uprizoritve
- ARDÈLE ali MARJETICA, Gale, 1965
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-10-4701-4800_4572