Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Ali so gledališke skupine res odmrle?

Drago Šega, Delo, 7. 10. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Prejeli smo Ali so gledališke skupine res odmrle? Priznati moram, da sem bil malce presenečen, ko sem v kulturni rubriki »Dela« (četrtek, 30. sept.) prebral sestavek »Mala drama v letu 1965-66«, ki vsebuje pogovor vašega sodelavca M. S. z vodjo eksperimentalne podružnice ljubljanskega dramskega gledališča, Žarkom Petanom. Presenečen zaradi tega, ker sem iz tega pogovora zvedel za neko dejstvo, ki mi doslej še ni bilo znano in ki vsaj zaenkrat, kolikor vem, ni bilo še nikjer uradno ugotovljeno in objavljeno, čeprav Žarko Petan prav z njim utemeljuje potrebo po obstoju takega gledališča, kakršno naj bi po njegovi zamisli bila novo ustanovljena »Mala drama«. V pogovoru je namreč navedena med drugim tudi tale Petanova izjava: »Očitno je v Ljubljani »Mala drama« kot komorno gledališče, ki je repertoarno usmerjeno v avantgardni, eksperimentalni program, potrebna. Drama namreč ne more uprizarjati takih del in tudi Mestno gledališče ljubljansko ima drugače usmerjen repertoar. Pred časom je bilo v Ljubljani več skupin, ki so v Križankah uprizarjale avantgardni in eksperimentalni program, toda skupine so odmrle.« Petanova trditev je jasna in nedvoumna: gledališke skupine, ki so »pred časom« uprizarjale avantgardni in eksperimentalni program, so »odmrle«, se pravi, da jih že nekaj časa ni več med živimi. »Odmrle« pa so, če si prav razlagam to besedico, kar tako, same od sebe, ne da bi bil kdo to njihovo naravno ali prostovoljno smrt posebej želel ali da bi bil pri nji celo sodeloval. In ker je ta trditev tako jasna, ostaja odprto samo še vprašanje, koliko je točna in na katera stvarna dejstva se lahko opira. Res je namreč, da gledališka skupina »Oder 57« po znanih lanskih dogodkih v Križankah in po sodni prepovedi Rožančeve igre ni več nadaljevala svojega dela. Res pa je tudi, da je ne »pred časom«, ampak še v sezoni 1965-66, ki je pravkar minila, »Dramski studio« (bivše »Gledališče ad hoc«) uprizoril dve dramski deli, sicer Strindbergovo »Gospo dično Julijo« in Rozmanovo igro »Veter«, medtem ko je »Gledališki atelje« (bivše »Eksperimentalno gledališče«) uprizoril Pergolesijevo komično opero »La serva padrona«. In kolikor je meni znano, sta obe skupini predložili občinski skupščini tudi svoj delovni program za letošnjo sezono, se pravi, da še nista »odmrli« oziroma vsaj zaenkrat še nimata tega blagega namena. Res pa je, da je sklad za kulturo občine Ljubljana Center, kot smo brali v časopisih, na svoji zadnji seji znižal letošnjo dotacijo gledališkim skupinam od prvotnih 8,800.000 din na 2,300.000 din, zaradi česar se resno zastavlja vprašanje, kaj bosta omenjeni skupini od začrtanega programa sploh lahko izvedli in kakšne realne delovne perspektive se v takih okoliščinah tema in podobnim skupinam odpirajo za naprej. Posebno še, ker sta se obe stalni gledališči, kot je razvidno tudi iz Petanovega intervjuja, odločili razviti v svojem okviru, a izven svojih hiš eksperimentalno gledališko dejavnost, za kar bosta nedvomno dobili tudi potrebna dodatna finančna sredstva. Poznavalec gledališkega dela in njegovih potreb se bo sicer upravičeno lahko vprašal, ali je res nujno, da se vodstva naših rednih gledališč, ki imajo dovolj umetniških problemov v svojih matičnih hišah in tudi vso možnost in dolžnost, da jih tam uspešno in koristno rešujejo, ukvarjajo še posebej in mimo tega z organizacijo in usmerjanjem t. i. eksperimentalne dejavnosti, saj je znano, da je bila ta dejavnost praviloma že od nekdaj ne domena uradnih gledališč, ampak domena tistih gledaliških delavcev, heretikov in novatorjev, ki v okviru teh gledališč niso našli pravega razumevanja za svoje zamisli in svoje delo, zato bi bilo naravno, da bi ta dejavnost ostala taka tudi zanaprej, če nam je kaj do tega, da ohrani ne le svoje ime, ampak tudi svoj pravi smisel in namen. Vendar se mi zdi, da je danes popolnoma odveč zastavljati take in podobne načelne pomisleke, pa naj bi bili še tako dobronamerni in tehtno argumentirani, saj je očitno, da so bile poglavitne odločitve že sprejete in izvedene in da bodo stvari tekle po nakazani poti do kraja, se pravi do absurda, in da ni trenutno nikogar, ki bi mogel ta razvoj spremeniti ali zaustaviti. Vprašanje je samo, kdo bo v tej inflaciji in hiperprodukciji laže vzdržal, ali stalna gledališča, ki imajo svoj reden proračun, svoje stalno umetniško in tehnično osebje, svoj pisarniški aparat, svoje lastne prostore, organizirane abonmaje itd., ali gledališke skupine, ki vsega tega nimajo, ki živijo iz rok v usta in so odvisne od trenutne dobre ali slabe volje in razumevanja posameznih skladov in ki nimajo niti minimalnega delovnega prostora, kjer bi imele svoj sedež, da o drugih nujnih potrebah ne govorim. Odgovor na to vprašanje je popolnoma jasen in ne dopušča nobenih dvomov. V ilustracijo naj navedem kar izkušnjo, ki jo ima glede tega »Dramski studio«. Ta skupina je pred dvema letoma našla in najela v stari Ljubljani manjši lokal, ki naj bi ji služil hkrati kot pisarniški prostor, kot prostor za vaje in kot prostor za shrambo kulis. Po dveh letih prošenj in moledovanja ni dobila niti tistih minimalnih sredstev, ki bi bila potrebna za opremo lokala in za plačevanje najemnine, tako da se bo morala svojemu življenjsko nujnemu prostoru odpovedati in iti spet na cesto. Baje je to potrebno zato, da se prepreči monopolni položaj ene same gledališke skupine. Obstaja pa predlog, po katerem bi ta lokal najelo in uredilo za eksperimentalno dejavnost Mestno gledališče, ki ima že to svoje lastne prostore drugod. Pri tem pa seveda ni jasno, od kdaj velja za monopol, če ima neko delovno telo en sam osnoven in dovolj skromen delovni prostor. In tudi ni jasno, zakaj bi ne bil monopol, če ima ta prostor neki drug organizem, ki mu ta prostor ni nujno in življenjsko potreben. Če se po vsem tem vrnem nazaj k obravnavanemu sestavku, lahko ugotovim le, da izjava Žarka Petana o »odmrtju« gledaliških skupin ta trenutek resda še ni točna, bojim se pa, da se bo izkazala za zelo točno in resnično že v najbližji perspektivi. Mnenja sem namreč, da Petan svoje izjave ni dal kar tja v tri dni ali ker bi bil slabo poučen, pač pa nasprotno, ker očitno dobro ve, koliko bije ura na tem področju. Zato se mi zdi prav, tovariš urednik, da ste njegovo izjavo objavili v kulturni rubriki, čeprav je take narave, da bi skoraj bolj sodila pod rubriko: Vremenska napoved za jutri. Edino, zoper kar ugovarjam, je besedica »odmreti«, ki je bila uporabljena ob tej priložnosti. Ta besedica je namreč v primeru, za katerega gre, vse prej kot ustrezna in nepoučenemu bralcu nikakor ne daje prave predstave o dejanskem stanju stvari. DRAGO ŠEGA, član umetniškega sveta Dramskega studia
Opomba
Dramski studio Ljubljana; pismo bralcev;
Oznaka arhivskega gradiva
1965-10-4701-4800_4621
Javi napako na oder@slogi.si.