Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

J. P. Sartre Hudič in ljubi Bog

Vladimir Bartol, Primorski dnevnik, 7. 10. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
OTVORITVENA PREMIERA V LJUBLJANSKI DRAMI J. P. SARTRE Hudič in ljubi Bog Svet, v katerem je ustvarjal Henrik Ibsen, je bil vsaj na videz povsem determiniran in zaokrožen. V Evropi vladajoči razred meščanstvo, ki mu je v najzavestnejših posameznikih dalo ideologijo mogočno razmahujoče naravoslovje (naturalizem). Družbeni red je bil ustaljen, kaj se je pod to ustaljenostjo skrivalo, pred tem je vladajoči razred kratkomalo zatiskal oči. Ustaljeni red je terjal za svojo literaturo, zlasti za odrsko manifestacijo klasiko (ali klasicizem). Človek je bil rezultanta (žrtev) dednosti in družbe (miljeja). V bistvu ni bilo ne krivde, ne odgovornosti. Vse je bilo strogo determinirano, naravoslovno in psihološko vnaprej določeno. Najzavestnejši misleci so se borili za odpravo smrtne kazni, nekateri medicinci, zlasti psihiatri, so terjali celo, da bi spravili delinkvente ne v ječe, temveč v sanatorije, saj nihče ni bil za svoja dejanja niti kriv niti odgovoren. V bistvu je samo katoliška Cerkev vztrajala na človekovi odgovornosti za njegove grehe, zanjo je bilo življenje razpeto med dobrim in zlim, med Bogom in hudičem, človek pa je bil za tisto, kar si bo izbral, odgovoren. Prva svetovna vojna sama po sebi še ni razbila tega ustaljenega družbenega reda, pač pa so ga razbile njene posledice. V nekem eseju sem pred leti opisal, kako mi je pravila v Panzu stara gospa o svojih srečanjih z Leninom po raznih pariških lokalih, kjer je predaval. «Kdo bi si mogel misliti, je dejala, da bo ta mali mož s plesom in z bradico nekoč zrušil tako mogočno cesarstvo, kakršno je bilo rusko?». Za Leninom v Rusiji Stalin, na Zapadu pa Mussolini in Hitler. Zaokroženi svet, ki mu je dajal filozofski pečat naravoslovni determinizem, se je sesul v prah. Kako tolmačiti zdaj velike in strahotne pojave, ki so določevali svet in ki so ga pognali v drugo svetovno vojno? V Gradcu, na eni od manjših evropskih univerz, je od začetka stoletja pa do nekaj let po prvi svetovni vojni predaval nemški filozof Mainong. Iz njegove predmetne teorije je izšel kot prvi Edmund Husserl, ustanovitelj fenomenološke šole v Berlinu. Nadaljnja Mainongova učenca sta bila nemški filozof Heidegger in slovenski France Veber. Dva Francoza, J. P. Sartre in Albert Camus, sta neženirano sprejela Heideggerjev nauk o človekovem bivanju, o njegovi eksistenci, med tem ko je pred drugo svetovno vojno prof. Veber v Ljubljani postavil temelje svojevrstnemu slovenskemu eksistencializmu. (Primerjalna študija med Vebrom in Heideggerjem ter med zapadnimi eksistencialisti že dolgo terja realizacijo). Po tej eksistencialistični šoli je kajpada prišel stari indeterminizem do novega izraza: človek je odgovoren za svoja dejanja, dobro in zlo sta dva temeljna človekova činitelja, za katera se mora v kritičnih trenutkih neprestano in sam odločati. Stari prispodobi za dobro in zlo, Bog in hudič, sta dobili novo vsebino. Vendar — na začetku je bil Descartes. V Sartrovi drami «Hudič in ljubi Bog» se oba principa zapored uveljavita v nemškem vojskovodju Goetzu. V prvi fazi ga spoznamo kot hudičevega sla, kot povzročitelja neizmernega gorja na njegovih bojnih pohodih. Dokler ne pride nadenj razsvetljenje: od tega trenutka naprej bo začel delati dobro. Razdeli kmetom svoja posestva, za kar mu ni nihče hvaležen. Pridiga mir in neupiranje zlu, hoče ustanoviti božje kraljestvo za vse, zgraditi hoče svoje sončno mesto. Dokler ne spozna, da je s svojimi dobrimi deli povzročil več gorja kot z vso svojo nekdanjo hudobijo. Kakor je Goetz neprestano postavljen pred nove izbire, pred nove odločitve, o katerih mora odločati sam, tako se mora tudi neprestano sam opredeljevati za svoja dejanja. Najbolj premočrten je pek Nasty, ki od vsega početka ve, kaj je dobro in kaj zlo. Vendar pride tudi zanj trenutek, ko se mora svobodno odločiti, ko mu gibanje, ki ga je sprožil za osvoboditev revežev, zdrsi iz rok. In finale? Goetz se mora povrniti, če hoče dobro, tja, kjer je začel, da kot vojskovodja, ki je prevzel poveljstvo, zdaj nad vojsko upornih kmetov, preko zla privede svet do zmage dobrega. Ta dramatski prikaz je vsekakor učinkovito utelešenje eksistencialistične filozofije. In Descartes? V tekstu, ki pa je bil pri izvedbi povečini črtan, je nekaj zanimivih injekcij, zanimivih zlasti za starega kartezijevca, stare kartezijeve filozofije. Tam na primer, ko pravita Goetz in Henrik drug drugemu, da te ni, da drug drugega sanjata. Ali ko pravi Goetz: zakaj Bog je edini sovražnik, ki me je vreden. Smo samo Bog, jaz in prikazni. (Drugi ljudje so zanj torej samo prividi.) Sartrova drama je tako tehnično, kot tudi igralsko in psihološko izredno zahtevna. Kako spraviti tako novo filozofijo do veljave, obenem pa ohraniti človeško verjetnost nastopajočih likov? Režiser France Jamnik se je oslonil predvsem na človeške elemente nastopajočih oseb in na čim bolj urejen potek prizorov. Zdi se mi, da bi z nekoliko večjim naporom mogel spraviti tudi idejne prvine do jasnejših uveljavitev, ne da bi pri tem morala nujno trpeti človeška pristnost. Z umnim črtanjem je dejanje zgostil ter ga zreduciral na to, kar je bistveno. Predstava je bila zaokrožena in je pričala o resnem, pa tudi uspešnem naporu režiserja. Osrednjo vlogo, vojskovodjo Goetza, je Stane Sever predvsem počlovečil. Tudi zahtevni filozofski ekskurzi so pri njem zveneli pristno in naravno. Bil je v prvem dejanju mogočen silak, morda ne povsem v skladu z avtorjevim namerami, toda bil je prepričljivo živ in kljub propovedovanju svojega hudičevstva toliko človeški, da si mu tudi njegovo poznejšo spreobrnitev lahko verjel. In kakor si mu mogel to spreobrnitev verjeti, tako si pozneje, v njegovi dobri fazi, vendarle rahlo dvomil, ali je ta njegova dobrota zares pristna. In prav ta dvom je omogočil, da si mu ob koncu spet verjel, ko prevzame nalogo vojskovodje in začne svoj krogotok znova. Henriku, župniku revežev, je dal Rudi Kosmač dovolj izrazito podobo. Sprva v službi dobrega se mora pozneje odločiti za njegovo nasprotje. Je v nekem smislu Goetzov slabotni dvojnik in njegova slaba vest. Prav takrat, ko se Goetz obrne k dobremu, k Bogu, se Henrik zapiše hudiču. V dialogih z Goetzom Severjem, ki so središčni filozofski problem drame, ni prišla idejna plat do zadostne veljave. Vendar je bil Kosmačev Henrik kot celota pomembna stvaritev. Nasty, voditelj upornikov, je dobil v Lojzetu Rozmanu inteligentnega in psihološko verodostojnega interpreta. S svojo umirjenostjo je nudil dobro nasprotje viharnemu Goetzu Staneta Severja pa tudi Henriju Rudija Kosmača. Odličen, kabinetno izdelan lik bankirja je podal Jurij Souček. Izrazita pojava je bil Andrej Kurent kot upornik Karel. K zaokroženosti predstave so prispevali tudi ostali igralci moških vlog s svojimi tipološko izrazitimi liki. Med njimi sta z večjim in dobro karakteriziranimi upodobitvami izstopala Tetzel Berta Sotlarja in Gobavec Jožeta Zupana. Vika Grilova je dala Katarini, Goetzovi ljubici, polnokrvno podobo. Zahtevno vlogo z močnimi čustvenimi preobrati je upodobila življenjsko pristno in z inteligentno igralsko interpretacijo. Iva Zupančičeva je dala Hildi, Katarinini naslednici pri Goetzu, pristno nežnost, kljub menjajočim se čustvenim napetostim. Inštruktorica Slavke Glavinove je v sceni s poukom kmetom ustvarila v tej viharni in mračni drami edino ljubko epizodo. Tudi ostale ženske vloge so bile karakterno izrazito izdelane ter so doprinesle k zaokroženosti celote. Scenograf arh. Sveta Jovanović je ustvaril sceno, ki se je dobro skladala z usmeritvijo režije. Prav tako so bili poenostavljeni kostumi Mije Jarčene v harmoniji s celotno predstavo. Premiersko občinstvo se je postopoma, ko je postajala intencija avtorja jasnejša, ogrevalo, dokler ni ob koncu predstave nagradilo uprizoritev z močnim aplavzom. VLADIMIR BARTOL Skladbe za mladino
Javi napako na oder@slogi.si.