Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Dubrovniško kulturno poletje

France Vurnik, Naši razgledi, 11. 10. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Dubrovniško kulturno poletje V torek, 24. avgusta, so z Orlandovega stobra na Stradunu sneli zastavo, simbol Dubrovniških poletnih iger. Na terasi trdnjave Revelin so odzveneli še zadnji takti ljudskih pesmi in plesov v izvedbi folklornega ansambla Lado iz Zagreba in po teleprinterjih je odbrnela tale statistična novica: >>V 45 dneh, od 10. julija do 24. avgusta, je bilo v okviru 16. Dubrovniških poletnih iger 78 prireditev, in to 34 glasbenih, 34 dramskih in 12 folklornih. Po podatkih uprave Dubrovniških poletnih iger je sodelovalo 1250 izvajalcev, posamezne prireditve pa je gledalo oziroma poslušalo 68.000 gledalcev, od tega 75 odstotkov tujcev. Letošnje igre je spremljalo 93 novinarjev, od tega 52 tujih. V glasbenem programu so poleg Jugoslovanov sodelovali umetniki in ansambli iz 10 dežel.<< V teh številkah so zaobjete le navidezne poglavitne poteze in značilnosti Dubrovniških poletnih iger. Če bi hoteli komentirati te številke, bi povedali takole: Dubrovniške poletne igre so najdalj trajajoča kulturna prireditev v Jugoslaviji, povezana s turizmom, še posebej s prihodom tujih gostov. Predstave v okviru Dubrovniških poletnih iger nimajo tekmovalnih ambicij kot na Sterijinem pozorju, na puljskem filmskem festivalu ali na pregledu amaterskih gledaliških predstav na Hvaru, ampak naj bi bile dodatek k turistovi obmorski rekreaciji, nudijo naj mu umetniški užitek, da se v sproščenem predajanju soncu in morju ne bi čisto zapustil in se potem vrnil k svojemu angleškemu, francoskemu, nemškemu, poljskemu ali češkemu delovnemu mestu popolnoma odtujen od svoje rožnate civilizacije, ki mu omogoča izlet in počitnice globoko doli na Balkanu, ob Jadranskem morju in celo še v renesančnem Dubrovniku. V tem se vidi prvi problem Dubrovniških poletnih iger, ki je, da so tesno povezane in odvisne od turizma, hotelskih in gostinskih zmogljivosti in prometnih zvez. Nova cesta, Jadranska magistrala, ki se je samozavestno zarezala v pobočje Žarkovice nad Dubrovnikom, je omogočila menda za 30 odstotkov večji pritok avtomobilistov in s tem povzročila Dubrovčanom nove težave, kam spraviti te avtomobile, ko pa ni parkirnih prostorov. Ti nesrečni avtomobili zamašijo vse prostore, vsak usek v skalnato pobočje jim pride prav, tako da komaj ostane prostora za krožni promet mimo starega mesta. Tudi letalski promet se je povečal, o tem obiskovalci poletnih iger ne potrebujejo nobenih številk, saj so si sami lahko ustvarili svojo statistiko, in sicer natančen pregled poletov piskajočih caravell in brnečih štirimotorcev najraje ob najbolj liričnih odstavkih na koncertih ali ob najintimnejšem dramskem prizoru. Dejstvo je namreč, da je le malokatero izmed šestindvajsetih prizorišč v naravnem okolju zavarovano pred zunanjim hrupom, zlasti pred letali. To nima več pogojev, ker je na cesti in v pristanišču tik ob njej toliko hrupa, da tak je škoda moči in volje igralcev, ko pa se je namesto prastare rampe vmešala med njih in gledalce nova sila — nepremagljivi hrup tehnike in civilizacije. In tako sta si tudi v Dubrovniku tehnika in umetnost prišli navzkriž, letos gotovo bolj kot kdajkoli prej, končni izid tega nesimpatičnega dvoboja pa se je končal seveda s porazom umetnosti, oziroma zaenkrat še strmastim kljubovanjem in rahlim prezirom, v bistvu pa vendarle s porazom. Problem je mikaven, vendar ne kaže drugega kot prepustiti ga usodi in se ozreti po nadaljnjih vozlih, na katere so pripete tudi Dubrovniške poletne igre. Eden izmed njih je gotovo tudi zajet v številnem dotoku turistov, sredi avgusta so izračunali, da gre dnevno skozi Dubrovnik po 40.000 ljudi in da so ob tej množici, ki je spremenila Dubrovnik v majhen Babilon, gostinci skoraj da izgubili glavo. Restavracije so bile prenapolnjene kljub nabreklim cenam, na trgu bolj ali manj razprodano, čeprav je bila cena grozdju in breskvam tudi po 800 dinarjev za kg. Dubrovniške pekarne so delale v treh izmenah in še se je primerilo, da v najbolj obiskanem bifeju na Stradunu niste dobili sendviča, ker jim iz pekarne še niso poslali kruha; vsakdo, ki je šel to poletje skozi Dubrovnik, bi vedel povedati takšne in drugačne enkratne podrobnosti, ki jih je spoznal in doživel v boju za fizični obstanek. Tudi za število gostov so nekakšne meje, vendar pa jih čisto natančno še ne poznajo, ker nimajo popolnega pregleda nad ležišči pri zasebnikih. Sredi avgusta, ko je bil Dubrovnik najbolj zaseden, ste lahko ob vsaki uri naleteli pred poslovalnico JAT na Pilah na dubrovniške gospodinje, ki so mimoidočim s kovčki šepetaje ponujale sobo. Tudi zasebniki so poiskali notranje rezerve, si uredili zasilna ležišča po vežah in predsobah, sobe pa oddali gostom. Sicer so letos za posredništvo za privatne sobe uredili posebne urade, vendar se jim domačini še vedno izmi-kajo in s tem povzročajo različne težave tako gostom kot sebi, kakor je poročal Dubrovački vjesnik, tamkajšnje tedensko glasilo. Poglavitno vprašanje Dubrovniških poletnih iger je seveda njihov repertoar. Kot je v šestnajstih letih prišlo že v navado, ga sestavijo iz foklornih, glasbenih in dramskih predstav. V železni repertoar Dubrovniških poletnih iger so prišli nastopi treh folklornih ansamblov — Kolo, Tanec in Lado. Njihovi programi kot vedno obsegajo pesmi in plese jugoslovanskih narodov; le-ti naj bi z balkansko eksotiko in barvitostjo kostumov pritegnili pozornost zavidanja vredno civiliziranih in zahodnjaško naveličanih tujcev. Folklorni ansambel Tanec iz Skopja je imel na sporedu tudi pesmi in plese z Gorenjske. Izvajalci so bili oblečeni v temnomodre suknene hlače in obuti v običajne škornje do podkolen. Prav tako tudi drugi deli moških in ženskih oblačil niso kaj prida spominjali na gorenjsko narodno nošo. To je površnost, ki da misliti, da tudi druge točke v njihovem sporedu niso najbolj pristne. Sicer pa so poželi velik aplavz in prenekatera kamera je ujela njihove gibe in barve na filmski trak. Svet, ki ga osvajajo s prikrojeno dediščino preteklosti, se je spet nekoliko razširil. V glasbenem delu programa, ki se je pretežno stekel v prvih dveh tretjinah letošnjih iger, smo pogrešali predvsem več opernih predstav. Fioravantijeva buffo opera Vaške pevke, ki so jo v parku Glasbene šole izvajali pevci in godbeniki iz Firenz, je bil le skromen dodatek k programu. Največ pozornosti so vzbudili nastopi newyorškega mestnega baleta na terasi Revelin, v zadnji tretjini pa koncerti Dresdenskega državnega orkestra pred velikanskim avditorijem na Držićevi poljani. Za letošnji glasbeni program v okviru Dubrovniških poletnih iger sodijo, da niso bile izrabljene možnosti, ki jih Dubrovnik s svojimi dvorci, atriji in zaprtimi trgi nudi. Sicer pa je lani in letos prišlo na Dubrovniških poletnih igrah do oživitve dramskega sporeda. Na trdnjavi Lovrijenac je lani po trinajstih letih zamenjal danskega kraljeviča Hamleta — Othello skuša nadaljevati reprezentativno izročilo Hamleta v repertoarju poletnih iger. Predstavo je z domačimi umetniškimi sodelavci zrežiral angleški režiser Stuart Burge, v treh osrednjih vlogah pa nastopajo: Ljuba Tadić kot Othello, Stevo Žigon kot Jago in Irena Kolesar v vlogi Ofelije. Uprizoritev je bolj atraktivna in s krutostjo izzivalna kot bi bilo treba in kot dopušča ozek prostor za prizorišče na Lovrijencu. Lepa, zaokrožena, gledališko razgibana pa je uprizoritev Shakespearove komedije Dvanajsta noč ali Kar hočete v parku Mali gradec. Predstava je zrastla iz sicer nekoliko raztegnjenega prizorišča in zagrebški režiser Georgij Paro jo je napolnil z domiselno teatraliko. Igralci dubrovniškega ljudskega gledališča nastopajo v vseh predstavah, in najvidnejši med njimi je Izet Hajdarhodžić, ki se je v vlogah Malvoglia v Kar hočete, Skopuha in Dunda Maroja uvrstil med prve umetnike Dubrovniških poletnih iger. Ta igralec je rojen pod srečno zvezdo: v svojih pretežno negativnih figurah zadene značilno komiko in tragiko, pa naj bo kot Skopuh v parku Glasbene šole ali kot Dundo Maroje na Gundulićevi poljani ali kot Malvoglio v parku Mali gradec. Malokatero mesto na svetu, še zlasti tako majhno kot Dubrovnik, ima poleg arhitekturne in politične preteklosti tako bogato literarno izročilo. Dubrovniška lirika in dramatika sta najbolj živo ohranili življenjsko ozračje v posameznih zgodovinskih razvojnih fazah. Držićeve komedije v renesančnem duhu prikazujejo živo tkivo cvetoče dubrovniške državice tistega časa, se pravi sredine šestnajstega stoletja; Gundulićeva poezija in dramatika, prežeta s pesimizmom in življenjsko resignacijo ohranja posledice gospodarskih in političnih težav sto let pozneje, medtem ko upodablja Vojnovićeva Dubrovniška trilogija konec državne samostojnosti s prihodom Francozov v začetku dvanajstega stoletja ter materialni in moralni propad vladajoče plasti, vlastel, dubrovniške aristokracije. Nekaj posebnega je imela v sebi ta stara dubrovniška aristokracija, kar je Vojnović v trilogiji pesniško prikazal: to je bil nek specifičen ponos, zaradi katerega so aristokratska dekleta ostajala sama in tako prepuščala svoje družine izumrtju; ta strašni, ubijajoči ponos, ki ga je stražila in varovala okamenela veličina preteklosti, ki je še vedno prisotna in kljub nesmiselnosti in odmaknjenosti še vedno vzbuja spoštovanje. Z izjemo Gundulićevih del je bil v letošnjem dramskem repertoarju zaobjet ves ta izjemni razvoj. Celotna Dubrovniška trilogija je bila pa sploh novost in največji dogodek v dramskem repertoarju. In to dogodek za domačine in za vse tiste, ki imajo radi gledališče. Po več kot šestdesetih letih, ko je delo nastalo, je bila Dubrovniška trilogija prvikrat v celoti uprizorjena v Dubrovniku. Namen je bil sicer le deloma dosežen. Premiero so namreč pripravili sedem dni pred koncem poletnih iger in ker atrija knežjega dvorca in palače Sponza ter terasa poletne vile Gundulić v Gružu, kjer so bili posamezni deli trilogije uprizorjeni, sprejmejo le okoli 180 oziroma 200 gledalcev, je ostalo lepo število interesentov na cesti praznih rok. Takšnega organizacijskega spodrsljaja ne morejo upravičiti nobene težave, ki so jih gotovo imeli v formiranju festivalskega ansambla. Prireditelji v Dubrovniku veliko poudarjajo, da iščejo za posamezne bodisi glasbene ali gledališke predstave čim bolj ustrezne prostore, tako da bi se glasba zlivala s prostorom, gledališke predstave pa da bi rastle prav iz pogojev, ki jih nudijo prizorišča. Med 26 prizorišči imajo veliko izbire in če ne bi bilo zares prehudega hrupa, bi bilo vse v najlepšem redu. Gundulićeva poljana zelo lepo ustreza Držićevemu Dundu Maroju, prav tako park Glasbene šole Skopuhu ali atrij knežjega dvorca prvemu delu trilogije, Sponza drugemu delu »Somrak«, medtem ko je izbor prizorišča za tretji del trilogije »Na terasi« na kraju samega dogajanja pravi kuriozum, če bi ne bilo tistega »če«, ki bo vedno bolj moreče legal na Dubrovniške poletne igre in ki bo verjetno pripeljal do tega, da se bodo zaradi hrupa morali odpovedati izjemnim naravnim prizoriščem in si postaviti modernejši zaprt avditorij ali pa prestaviti prireditve na polnočne ure. Vse skupaj je čisto navaden gordijski vozel in v Dubrovniku bi bili prav hvaležni modernemu Aleksandru, če bi ga razrešil bodisi z mečem ali kako drugače. FRANCE VURNIK

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.