Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Tretji večer: dež

Toni Tršar, Ljubljanski dnevnik, 29. 7. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Tretji večer: dež (Po telefonu od našega posebnega dopisnika Tonija Tršarja) Pulj, 29. — Tik pred zaključkom Tanhoferjevega filma »Svitanje«, neposredno zatem, ko se je s platna zaslišala Dedičeva pesem »A, kiša pada«, je pričelo deževati, tako da je puljska tradicija ohranjena. Sinočnji program pa je poskrbel, da se tudi sicer tradicija letošnje manifestacije ni prekinila: kot oba večera doslej je tudi za sinoči najprimernejši meteorološki termin: pretežno oblačno s pogostim dežjem. Prvi sinočnji film, omnibus »Vrtinec« je zapustil edina zanimive impresije, anekdote, zgrajene na sila čitljivih poantah. Vse tri zgodbe sta režirala debitanta Gojko Šipovac in Sajrudžin Krvavac z večjim ali manjšim obrtniško formalnim uspehom. Edino tretja zgodba, ki je dala naslov celemu filmu, vsebuje več, predvsem uspelo grajeno zaključeno sekvenco novega drvenja vrtinca in tragičnega spoznanja junaka, da ne pripada »nobeni obali« in da je njegova možnost revolt. V tem filmu (v prvi zgodbi) smo poslednjikrat videli pokojnega Lojzeta Potokarja, odlično vlogo očeta Andreja. Pri tem pa velja omeniti, da so se prvič na festivalu oddolžili spominu preminulih filmskih delavcev s kratkim nagovorom. nje Nikole Tanhoferja je občinstvo hladno sprejelo in ki mu tudi kritika kolikor lahko sodim po kuloarskih pripombah ne bo posebno naklonjena. Navzlic temu pa se mi zdi potrebno, da stopim na Tanhoferjevo stran in skušam potegniti iz njegovega filma tudi nekaj vrednosti, ki jih nemara ne bi smeli zanemariti. Predvsem: »Svitanje« je film, ki ga odlikuje moderno hotenje, izpovedati neko idejo zgolj s prikazovanjem določenih stanj. Tema filma je pravzaprav zakonski trikotnik, njegova ideja pa je, da neka aktivnost, neka ideja druži ljudi bolj kot jih neko elementarno sovraštvo razdvaja. Film je koncipiran kot zasledovanje misli obeh protagonistov, pravzaprav same njune misli, ki je povezana z žensko. Tanhofer se je izognil šabloni prikazovanja zakonskega trikotnika, zavrgel tako imenovane močne dramske trenutke in oblikoval karakterje s asociativnimi zvezami ter se v celoti izognil sleherni literaturi. Od tod vtis, da je scenarij slab. Dočim pa smo bliže resnici, če trdimo, da je Tanhofer takšne vrste scenarij tudi hotel. Žal, pa vsebuje film tudi nerazumljive slabosti, v prvi vrsti ritem filma je heterogen, tako da je naravnost težko razumeti, kako se je kaj takega sploh moglo zgoditi.
Opomba
Puljski filmski festival;
Oznaka arhivskega gradiva
1964-08-2601-2700_2660
Javi napako na oder@slogi.si.