Med zmoto in pomoto
Redakcija televizijskih baletnih oddaj, Delo, 17. 12. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Med zmoto in pomoto
Najmanj, kar moremo pričakovati od strokovnega ocenjevalca tujega dela, ki nastopa javno v časopisju, je, da je njegova ocena objektivna, strokovna in pa razumljiva. Oglejmo si kot primer oceno, kjer te tri bistvene sestavine strokovne kritike niso zastopane: MARIJA VOGELNIKOVA: »KDOR NE DELA, NE GREŠI!« (Delo dne 8. dec. t. l.)
Zakaj?
Najprej o »zmoti«: M. V. očita oddaji, da je »kljub uporabi vrste televizijskih kamer in prostorskih kotov... preveč odrska in zaostaja za posameznimi sekvencami celo direktno na odru snemanega baleta ,Nina'«, obenem pa navaja kot primer »najboljšo TV baletno realizacijo dve leti odmaknjenih Skic v ritmu«.
Zmotno bi bilo trditi, da je bila televizijska realizacija baleta ,Nina' strokovno v redu. Za to kritično ugotovitev govorijo: ohlapna kompozicija kadrov, neustrezna svetloba, televizijskemu mediju neprilagojena mizanscena, predvsem pa dejstvo, da dramaturški akcenti v televizijski obdelavi niso prišli do izraza (kritika je verjetno zavedlo nekaj dvojnih ekspozicij). Povsem drugače pa je seveda bilo pri baletu ,Giselle', ki je bila od doslej predvajanih oddaj ,Na konicah prstov' najbolj dognana: namesto linearne (kot pri ,Nini') imamo tu globinsko perspektivo, gibanje kamer je funkcionalno, izrezi pa niso samo dopadljivi, temveč in predvsem vsebinsko pogojeni.
Nikakor ne gre primerjati serijskih oddaj, ki imajo namen približati gledalcem balet skozi zgodovino, z enkratno televizijsko plesno postavitvijo ,Skic'. Ob tem se znova srečamo z »zmoto«, in sicer z zmoto o kulturni funkciji televizije. Bistvena razlika je, kadar televizija ustvarja lastne originalne kvalitete (,Skice v ritmu' ipd.) ali pa posreduje gledalcem že ustvarjene vrednosti, obnavlja muzejske dokumente itd. (baletna serija ,Na konicah prstov'). Osnovni namen televizijskih oddaj, o katerih je govor, je ta, da zasledujejo razvoj odrske baletne umetnosti, ne pa razvoj TV baleta. Zato so v tem primeru televizijska izrazna sredstva samo pripomočki, tako rekoč »v službi« tega namena, ne pa originalni medij, ki naj bi »prevajal« odrsko umetnost v televizijsko.
»Pomote« M. V. pa so - na kratko - naslednje: Če zasledujemo posamezne »sporne točke«, se moramo najprej ustaviti ob prvi (baročni) oddaji, ki je hotela predstaviti televizijskim gledalcem ples na dvoru Louisa XIV. V oddaji je bil govor o najboljšem plesu Sončnega kralja - o ,courante'. Ta ples je bil za našo televizijo verno obnovljen po zapiskih baletnega mojstra Louisa Pécourta (po novi izdaji pariške založbe UNIDISC).
Kakor pri ostalih družabnih plesih so tudi pri ,courante' plesale dame s kavalirji. In tako je bilo tudi na dvoru Louisa XIV. Torej je šlo prvi baletni oddaji za zgodovinsko veren prikaz družabnega dvornega plesa, ne pa za odlomek iz »mitološko pantomimsko koreografskega aranžmaja«, kakor je to bila razumela M. V. Ta »mitološko pantomimski aranžma« se je strokovno imenoval ,entrée de ballet' in so ga izvajali plesalci, oblečeni v bogate, zelo komplicirane kostume (za moške in ženske »vloge«). Tudi tu so bile izjeme - ,kraljičini baleti' ali ,ballets de la Reine' (glej: Maurice Brillant: Problémes de la danse.)
Tudi ko piše o drugi ,rokokojski' baletni TV oddaji, se M. V. moti: po oceni sodobnikov je bila Marie Anne Cupis de Camargo (in ne »Camargot« kot dosledno piše M. V.), imenovana tudi La Camargo, vitka in šarmantna, pač pa so ji njeni nasprotniki očitali majhno in neproporcionalno postavo. A vse to danes niti ni več važno, pomembno pa je to, da ji zgodovina baleta (vsi priročniki in leksikoni) priznavajo, da je prva izvajala ,entrechat quatre' (ki ga nikakor ne moremo zamenjavati s ,passi intrecciati' commedie dell'arte). La Camargo imenujejo kraljico entrechatov', ker je briljirala v izvajanju teh majhnih, hitrih skokov. Da bi se ji pri tem videla stopala, si je skrajšala krilo nad gležnje in s tem vpeljala novo modo ,oblek à la Camargo' med ženski svet. Takšno jo je tudi portretiral slikar Lancret in ob tej njegovi znameniti (in znani) sliki nam ne more biti težko uvrstiti plesalko v ustrezno stilno obdobje.
»Veliki Neverra... glasnik in instrument revolucije« (?) piše M. V. - je bil resda reformator in je uvajal nove koncepte v plesno umetnost, a le bolj teoretično, v svojih številnih traktatih, v znamenitih ,Pismih o plesu'. V življenju pa ni pokazal prav nikakršne revolucionarnosti ali družbeno napredne angažiranosti. Bil je namreč privatni plesni učitelj kraljice Marie Antoinette ter zaradi njene posebne intervencije in proti vsem hierarhičnim pravilom postal baletni mojster pariške Velike opere. Zaradi vsega tega si je ob revoluciji komaj rešil glavo in zbežal v Anglijo. Zanimivo je, da njegovi heroični ,ballets d'action', v katerih je apliciral svoje nove koncepte, razen v Nemčiji sploh niso imeli uspeha in tako bi lahko dejali, da so njegova najbolj uspela dela trije baleti v duhu dobe rokokoja. In še naslovi: ,Kitajske slavnosti', ,Muhe lepe Galateje' in ,Les petits riens' (Ničevosti). V prvem teh baletov, t. j. v ,Kitajskih slavnostih', je plesala tudi La Camargo, in sicer v Lyonu 1751. leta. Za našo oddajo smo izbrali Mozartov balet ,Les petits riens' zavoljo kvalitetne glasbe v stilu dobe, »penzionirano Camargot« pa smo si izposodili kot najbolj vidno plesno figuro tega obdobja.
Zaradi tretje oddaje iz našega cikla - z naslovom ,romantika' lahko slavna plesalka Maria Taglioni še naprej v miru počiva, kljub nasprotnim bojaznim M. V. Romantično vlogo Giselle je sicer plesala druga velika plesalka te dobe - Carlotta Grisi, toda govoriti moramo o njihovih satenastih plesnih čeveljcih. Baletni čeveljček plesalke Marie Taglioni si lahko ogledamo v gledališkem muzeju pariške Velike opere. Prepričali se bomo, da so si plesalke takratne dobe zares »utrdile« svoje čeveljčke in si jih prešile s svilo, da bi se laže povzpele na konice prstov ter kot eterična vilinska bitja zaplavale po zraku. (Izraz, ki ga uporablja M. V. - »blokiranje baletnih čeveljčkov« - kolikor vemo, strokovno ni v navadi.) Seveda pa se je to »postavljanje na prste« kasneje sprevrglo v manierizem in golo virtuoznost - toda o tem bomo govorili v naših naslednjih oddajah. (In za zaključek še o »razumljivosti« - da nam ne bi kdo očital »metodološke pozabljivosti«:
Ni nam jasno, kaj pravzaprav misli M. V., ko avtoritativno piše, da »klasicizem kot eksponent oblasti ni gnezdo plesnih oblik«. Res se v zgodovini srečujemo z vrsto najrazličnejših »eksponentov oblasti« - toda nikoli nikoli ni bil obsojen kot tak klasicizem...)
REDAKCIJA TELEVIZIJSKIH BALETNIH ODDAJ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika Ples
- Uprizoritve
- LES PETITS RIENS, 1955 NINA, Jeras, 1964
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-12-5001-5100_5107