Angažiranost brez močnejših impulzov
M. Golouh, Delo, 13. 7. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
XI. pulski filmski festival
Angažiranost brez močnejših impulzov
OD NAŠE POROČEVALKE
Četrtega festivalskega opoldneva so motorizirani novinarji prinesli novico, da je bila pri Raši nevihta prve stopnje, zvečer se zato skoraj nismo nadejali predstav v burni areni, ki jo ponoči nenehno preletavajo reakcijska letala.
Toda Zaninovič je v svojem že nagrajenem dokumentarcu »Pozneje šele sem začel rasti«, posvečenem generaciji, ki je vso svojo mladost žrtvovala revoluciji in njeni povojni usodi, tako pridobil gledalce, da je bilo že v začetku projekcije jasno: zmagali smo slabo vreme. Gledali smo še dva konkurenčna filma: »Izdajalca« in »Službeni položaj«. Kino klub Beograd je že nekajkrat presenetil filmsko publicistiko in tudi gledalce. Mića Milić je napisal svoj prvi scenarij za igrani film. »Izdajalca« mu je zrežiral Kokanj Rakonjac, direktor fotografije je bil Aleksandar Petković. Igrata Danilo Stojković in Olga Bujadinović (ploskanje v areni), zraven pa novi, nam iz slovenskih krajev popolnoma neznani mladi obrazi, sestavijo skojevsko beograjsko skupino. Voditelja, ilegalca »Korčagina« te noči ujamejo, zverinsko mučijo, odslej si bo plačeval podarjeno življenje z izdajstvom. Skojevski ideal, pogumni sekretar, je zdaj onečaščen, njegov značaj pa ni značaj izdajalca, ki stre. Pobil bo vse, ki vedo za njegov novi položaj. Vse stare skojevske trojke; med njimi je njegovo dekle. Drug za drugim padajo, ustreli še svojo ljubezen, sredi beograjske predmestne ulice obleži nazadnje sam, ubit od skojevskega samokresa.
Dve izhodišči. Eno: Milić in Rakonjac sta predstavnika nove generacije. In tudi velika filmska ustvarjalca sta. Ukrojila sta izdajalčevo usodo in divji krog njegovih obračunavanj po svoji zamisli. Tako zastavljena je ta usoda popolnoma dorečena, film je dinamičen, montaža dovolj vitalna, posnetek pa z zavzeto kamero ubran v sugestivno atmosfero. Drugo izhodišče je nostalgičen spomin na mnoge diametralno nasprotne ilegale, doživete in preživljene v tesnobi časa in svetlobi idealov. Vsega tega v Rakonjčevem filmu ni oziroma je vse to preveč zastrto z zunanjo akcijo. To dvoje — tesnoba časa in svetloba idealov, trden občutek skojevske skupine, značaja vsakogar izmed bližnjih, prerašča spet in spet streljanje, bežanje po ulicah, zunanjost tistega skojevskega življenja, »podmornice« in električna mučenja. Izdajalci se izgubljajo v mraku spomina, v še večji nič, kot so se kdajkoli tedaj.
Res je, da so bili mladi filmarji iz Kino-kluba Beograd v svojem najnovejšem filmu dosledni. Po vseh rehabilitacijah, kolikor smo jih že doživeli na tem festivalu, smo se že bali: toda Korčagina niso rehabilitirali. Skušali so psihološko poantirati njegovo usodo. Žal je uspela formalna stran filma prevladala nad temo.
Hadžičev sodobni, aktualni film »Službeni položaj« naj bi odgovoril na vprašanje, če lahko skomercializirana mirnodobska sredina načne moralo in etične principe revolucije; konfrontira torej moralo bojevnika revolucije, starega borca, zdaj direktorja tekstilne tovarne, z moralo naše vsakdanjosti, vsiljujoč še drobne kompromise, ki jih je prisiljen medtem storiti, in malomeščanske naglase, kakršni so pritaknili v ravnanje nekaterih skomercializiranih krogov.
Film je predstavljen kot aktualen časopisni feljton o dogodkih v tovarni, kjer je stari partijski delavec pravkar postal direktor, o sejah UO in DS, mahinacijah glavnega komercialista in računovodje; z zaključkom, da bi prav te mahinacije skoraj lahko spravile ob hrbtenico in službeni položaj sicer popolnoma poštenega direktorja. Ker pač boja ni konec: še so taki, ki skušajo ljudem hrbtenico upogniti, napeljati vodo na svoj mlin, ustvarjati svet, v katerem bi pod geslom novega besedovala samo račun in egoizem.
Fadil Hadžič, avtor »Desanta na Drvar«, ni prišel dlje kot v svoji prvotni »Abecedi strahu«: solidno sledeč faktografski resničnosti ni našel intenzivnejših izpovednih impulzov, tako da je v svojem žanru aktualen, a brez večjih pretenzij. Pač pa je zelo dobro odbral glavne igralce: naravnost odličen je Voja Miric, sproščeno in prepričevalno sta zaigrala tudi Olivera Marković in Milena Dravič. Bojan Adamič je za film napisal funkcionalno muziko.
M. GOLOUH
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Festivali
- Osebe
- Fadil Hadžić Bojan Adamič
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-08-2601-2700_2674