Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

M. Bidovec: Bajka o Slavčku

Božo Šprajc, Glas, 25. 12. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
DRUGA PREMIERA V PREŠERNOVEM GLEDALIŠČU M. Bidovec: Bajka o Slavčku Ocenjevati delo, ki je nastalo v času, ko je slovenski narod doživljal najhujše trenutke v svoji zgodovini, je brez dvoma težko. Kaj bi lahko rekli o tem delu, ki je bolj zanimivo zaradi svojega nastanka kot pa zaradi svojih kvalitet? Avtorica Martina Bidovčeva je Bajko o slavčku postavila v belokranjsko okolje. Vpletla je nekaj ljudskih običajev, bolj ali manj uspešno uporabila skoraj vse znane pravljične figure in dodala nekaj pesmi, ki so vodile tudi avtorja glasbe Fabianija, da je pravljico spremenil v spevoigro. Najbolj zanimiva je ideja, ki se prepleta skozi vse delo. Vera v prihodnost, ki je bila tako značilna za tisti čas, v katerem je »Bajka« nastala, se odraža v vsakem sestavku, skoraj v vsaki besedi. Vsekakor je treba iskati vrednosti dela prav tu. Res pa je, da nam ta idejna poanta včasih zbledi zgolj zaradi glasbe. Pa nič zato, Bajka je namenjena predvsem otrokom in prav gotovo je to le še korak bliže v otroški svet, ki je tako razsežen in včasih starejšim skoraj nedoumljiv. Režiser Peter Malec, je »Bajko o slavčku« to pot že drugič postavil na oder. Izredno velik ansambel je brez dvoma precejšnja ovira, ki se jo le z dolgoletnimi izkušnjami da premostiti. Kakšni vzroki so bili, da je pri tako velikem številu igralcev ostajal na trenutke v kompoziciji nerealen, bi težko rekli. Morda bi se našlo opravičilo v neizkušenosti otrok. Hiter preobrat v akciji, ki ga mora imeti prav vsaka mladinska igra, je bil nejasen in nedodelan. Prav to pa bi moralo biti narejeno s precejšnjo mero preračunljivosti in občutka. Režijsko ne kdove kako blestečo uprizoritev je dal scenograf Saša Kump v scenski okvir, ki je čudovita sinteza realizma in stilizacija s prizvokom poezije. V tem zanimivem sodelovanju obeh ustvarjalcev, režiserja in scenografa, pa lahko najdemo kvalitete te uprizoritve. Redkokdaj se zgodi, da se lahko režiser in scenograf najdeta v svojih iskanjih v polnem pomenu te besede. O orkestru, ki ga je vodil mladi dirigent Peter Škerjanec, pa le to, da je dosegal raven uprizoritve. Včasih je zaradi svojih kvalitet in tudi zaradi uspešnega vodenja to raven celo presegal. Igralci so bolj peli kot igrali. Iskren aplavz pa gre Pikapolonici (Verica Beličeva), ki kaže neobičajen talent in nadarjenost. Tako zelo prisrčna je bila, da je požela vse priznanje gledalcev. In če smo že pri gledalcih, naj omenimo še to, da so predstavo sprejeli s simpatijami. Božo Šprajc GLAS GORENJSKE 25.12.1965.

Ta članek še ni bil pregledan.

Področja
Gledališče
Oznaka arhivskega gradiva
1965-12-5001-5100_5154
Javi napako na oder@slogi.si.