M. Bidovec: Bajka o Slavčku
Božo Šprajc, Glas, 25. 12. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
DRUGA PREMIERA V PREŠERNOVEM GLEDALIŠČU
M. Bidovec: Bajka o Slavčku
Ocenjevati delo, ki je nastalo v času, ko je slovenski narod doživljal najhujše trenutke v svoji zgodovini, je brez dvoma težko. Kaj bi lahko rekli o tem delu, ki je bolj zanimivo zaradi svojega nastanka kot pa zaradi svojih kvalitet?
Avtorica Martina Bidovčeva je Bajko o slavčku postavila v belokranjsko okolje. Vpletla je nekaj ljudskih običajev, bolj ali manj uspešno uporabila skoraj vse znane pravljične figure in dodala nekaj pesmi, ki so vodile tudi avtorja glasbe Fabianija, da je pravljico spremenil v spevoigro. Najbolj zanimiva je ideja, ki se prepleta skozi vse delo. Vera v prihodnost, ki je bila tako značilna za tisti čas, v katerem je »Bajka« nastala, se odraža v vsakem sestavku, skoraj v vsaki besedi. Vsekakor je treba iskati vrednosti dela prav tu. Res pa je, da nam ta idejna poanta včasih zbledi zgolj zaradi glasbe. Pa nič zato, Bajka je namenjena predvsem otrokom in prav gotovo je to le še korak bliže v otroški svet, ki je tako razsežen in včasih starejšim skoraj nedoumljiv.
Režiser Peter Malec, je »Bajko o slavčku« to pot že drugič postavil na oder. Izredno velik ansambel je brez dvoma precejšnja ovira, ki se jo le z dolgoletnimi izkušnjami da premostiti. Kakšni vzroki so bili, da je pri tako velikem številu igralcev ostajal na trenutke v kompoziciji nerealen, bi težko rekli. Morda bi se našlo opravičilo v neizkušenosti otrok. Hiter preobrat v akciji, ki ga mora imeti prav vsaka mladinska igra, je bil nejasen in nedodelan. Prav to pa bi moralo biti narejeno s precejšnjo mero preračunljivosti in občutka.
Režijsko ne kdove kako blestečo uprizoritev je dal scenograf Saša Kump v scenski okvir, ki je čudovita sinteza realizma in stilizacija s prizvokom poezije. V tem zanimivem sodelovanju obeh ustvarjalcev, režiserja in scenografa, pa lahko najdemo kvalitete te uprizoritve. Redkokdaj se zgodi, da se lahko režiser in scenograf najdeta v svojih iskanjih v polnem pomenu te besede. O orkestru, ki ga je vodil mladi dirigent Peter Škerjanec, pa le to, da je dosegal raven uprizoritve. Včasih je zaradi svojih kvalitet in tudi zaradi uspešnega vodenja to raven celo presegal.
Igralci so bolj peli kot igrali. Iskren aplavz pa gre Pikapolonici (Verica Beličeva), ki kaže neobičajen talent in nadarjenost. Tako zelo prisrčna je bila, da je požela vse priznanje gledalcev. In če smo že pri gledalcih, naj omenimo še to, da so predstavo sprejeli s simpatijami.
Božo Šprajc
GLAS GORENJSKE 25.12.1965.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče
- Producenti
- Prešernovo gledališče Kranj
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-12-5001-5100_5154