Spomin na Cvetka Golarja
Fran Roš, Celjski tednik, 24. 12. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
SPOMIN NA CVETKA GOLARJA
Nedavno v Ljutomeru umrli pesnik, pisatelj in dramatik Cvetko Golar se je rodil leta 1879 v Gostečah na Sorškem polju. Bil je sopotnik slovenske moderne. V času 1901-1905 je v Celju urejal list »Domovino«. Njegove pesmi izpričujejo toplo ljubezen do narave, vsa njegova dela pa preveva zdrava življenjska vedrina.
Med prvo svetovno vojno so ga uvrstili v 2. polk gorskih strelcev, ki so v njem služili skoraj le Slovenci. Z njimi je moral tudi na fronto ob Soči, a se je kmalu rešil v zaledje.. Kot neborec je opravljal službo poštnega cenzorja v Radgoni. Vojaška moč Avstro-Ogrske pa je bolj in bolj pešala, zato so že tudi za fronto nesposobni vojaki s srednjo šolo morali oditi v tečaje, da bi se v njih kvalificirali za oficirje.
Srečala sva se, ko se je takšen tečaj sredi aprila leta 1918 pričel v Gradcu. Bilo nas je nad 200 nastanjenih v realki na Kepplerjevi cesti. Tam je bil tudi moj sošolec in prijatelj Srečko Puncer.
Vsako jutro smo marširali na vežbališče v Göstingu pri Gradcu. Menda že tretji dan pa sva Srečko in jaz na črni tabli pred ložo dežurnega zagledala med drugimi imeni napisano tudi ime Golar. Za tu navedene je namreč prispel denar ali paket.
»Ni izključeno, da je tu med nami pesnik Cvetko Golar,« je menil moj prijatelj. »Slišal sem, da je to silno visok, suhljat človek. Počakajva, da vidiva, kdo se bo na to ime tukaj oglasil!«
Pa je že prišel po svojo denarno pošiljko. Bil je močno takšen, kakršnega sva si predstavljala, le da je zdaj tičal v revni, pretesni uniformi. Rumen trak na prekratkih rokavih je izpričeval njegovo srednješolsko izobrazbo.
Ob boku mu je bingljal kratek bajonet. Bil je korporal z dvema zvezdicama na vsaki strani ovratnika, ob njih pa mu je cvet planike označeval polk gorskih strelcev. Vprašala sva ga, ali ni morda slovenski pesnik Cvetko Golar.
»Saj tega ne tajim,« nama je odgovoril z dobrodušnostjo v modrih očeh, s pojočim glasom. V lica je bil malce pegast, brki so mu bili na kratko pristriženi. »No, fanta, kaj pa vidva?«
Povedala sva mu, kdo sva in od kod. Godilo nama je, da naju je kar tikal, saj je bil skoraj dvajset starejši od naju. Priznala sva mu tudi, da piševa pesmi.
»Potem pa sta pridna!« naju je pohvalil. »Ali mi bosta pokazala kakšno pesmico?« Dve moji pesmi sta mu bili toliko všeč, da mi jih je velel prepisati na čisto. Poslal jih je Otonu Župančiču, tedanjemu uredniku Ljubljanskega zvona. V priloženem pismu mu je sporočil:
Dragi Oton!
Tukaj v Gradcu se zdaj učimo za oficirje. Med tovariši sem našel dva fanta literata, ki pišeta pesmi. Dve takšni Ti danes pošiljam, morebiti boš katero lahko priobčil. V naslednjih mesecih sta obe zagledali svoj beli dan.
Nekega zgodnjega večera v aprilu leta 1918 je Golar povabil Srečka in mene s seboj v lontovžko klet (landhauskeller) sredi Gradca. Tam so točili vino iz jeruzalemskih goric, ki so bile last dežele Štajerske, v njih pa je zorela rujna slovenska kapljica.
Vstopili smo. Tukaj so v mirnem zatišju že sedeli šef psihiatrične klinike v Gradcu dr. Alfred Šerko, bibliotekar graške univerzitetne knjižnice dr. Joža Glonar, pesnik Janko Glazer v vojaški uniformi in pesnik Igo Gruden, zdaj oficir z ranjeno roko v obvezi. Golar naju je predstavil tej svoji stalni družbi in prisedli smo.
Nam vojakom je prosti čas trajal le do devete večerne ure. In ko smo se Cvetko, Srečko in jaz mehko razpoloženi vračali po poti tik Mure, je naš pesnik pričel polglasno peti svojo najljubšo pesem, ki jo je slišal v Prlekiji:
Šetala sem gori, doli,
gori, doli, silno fajn,
v belem gradu travco žela,
hoja, hoja, haj!
Tudi naslednji večer smo obiskali imenitno gostišče. Med duhovitim kramljanjem pa je dr. Šerko nenadoma vprašal Cvetka:
»Prijatelj, kako dolgo pa še nameravaš ostati avstrijski vojak? Nemara si hočeš prislužiti generalski čin?«
Takoj se je pokazalo, da si Golar ničesar bolj ne želi kot to, da bi se hitro spet vrnil med civiliste.
»Pri tem ti lahko pomagam,« je nadaljeval psihiater dr. Šerko, »a le v primeru, da prideš meni v roke, to se pravi, da postaneš popoln idiot. Počenjati boš moral same prismodarije, tako da te bodo vojaški predstojniki poslali naravnost k meni. Vse drugo bo moja stvar.«
Pesnik Cvetko je z navdušenjem obljubil, da se bo natanko ravnal po psihiatrovih navodilih. Ta mu je nato podrobno predpisal, kaj naj stori že prihodnji dan, da bo zbudil potrebno pozornost.
Drugo dopoldne smo spet eksercirali v Göstingu. Ranžirali smo vod, kot je bilo treba kopico ljudi razvrstiti po velikosti, jih prešteti v »eins, zwei« ter postaviti dvorede in četverostope. Na vrsto je prišel tudi Golar, toda pričel je kar po slovensko »ena, dve«. Narednik se je zadrl nad njim, on pa se je kakor nepriseben zagonetno smehljal.
Ob čaši zlate kapljice je Cvetko zvečer poročal dr. Šerku o uspehu svojega podviga. Ta ga je pohvalil in mu dal novo nalogo.
Dva dni nato smo skozi mesto korakali na vežbališče. Med maršem se je pesnik v hipu zrušil na tla, čezenj pa sta se podrla še dva, ki sta stopala za njim. Z rokami in nogami je besno grebel v trdo gramozno cesto in obupno kričal:
»Vkopajte se! Sovražna letala! Bombe! Smrt!«
Dvesto vojakov je obstalo. Pritekel je nadporočnik in se strogo pozanimal zanj, ki je bil kriv te kolobocije. Nesrečnež pa se je dvignil ves prašen in zmeden. Oficir si je zapisal njegovo ime.
Po še dveh podobnih dogodkih so se nadrejeni Golarja dovolj naveličali. Bilo je jasno, da častniška sablja zanj ne bo primerna. Pristojni vojaški zdravnik ga je torej poslal na opazovanje in po specialni izvid na psihiatrično kliniko, ki ji je šef bil Alfred Šerko.
Pri njem je Cvetku bilo prelepo. Imel je tam lastno sobico. Prijatelja sta skupaj jedla najboljšo hrano, zvečer pa sta družno prihajala v svoj stari krog in na jeruzalemca v lontovžki kleti.
»Ko se boš naveličal klinike, ti napišem izvid in vrneš se domov,« je Cvetku zagotavljal ugledni psihiater. In res se je Golar po treh tednih prijetnega bivanja na kliniki odločil.
Dr. Šerko je končno uradno ugotovil uspehe svojega dolgotrajnega opazovanja v tem primeru. Duševno nenormalni enoletnik korporal Florjan Golar za svoja dejanja sploh ne more biti odgovoren in je vsak trenutek lahko skrajno nevaren svoji okolici. Njegova »dementio capitis« je docela neozdravljiva in se bo gotovo še zaostrila. Nemudoma ga je treba za vselej izločiti iz vojske.
Nekega večera smo se v gostoljubni kleti ob slovenskem vinu poslovili od Cvetka Golarja, ki je sedel poleg svojega zaščitnika. Smehljal se je v mislih na svojo bližnjo prostost, na ljubo Ljubljano.
Komaj pet mesecev kasneje je Cvetko Golar izdal novo zbirko pesmi »Rožni grm«, hkrati pa se je podrla stara habsburška monarhija.
Fran Roš
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika Dramatika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-12-5001-5100_5160